ZGODBE

Od antičnega do globalnega in kako nazaj

Od antičnega do globalnega in kako nazaj

Iti ali ne iti (na mobilnost), to zame ni bilo vprašanje. Spraševala sem se le kdaj in kam bi si želela. Ker me je že od nekdaj pritegnila antična Grčija in sem želela nekam, kjer je topleje, je bila odločitev za državo lahka. Ker me zanima trajnostni način življenja na kmetiji se odločim, da pobrskam po straneh za prostovoljstvo na kmetijah – WWOOF in Workaway. Kot študentka ekološkega kmetijstva sem se v času absolventa podala v iskalno akcijo in izbrala permakultuno kmetijo – eko izobraževalni center Re-green v gorah Peleponeza!

Še nisem bila 2 tedna usidrana v novem življenju, ko je bila razglašena, sedaj vsem znana, situacija z virusom. Ker sem bila na precej odročnem me ni skrbelo in dvomila sem, da bi lahko to vplivalo na moje praktično usposabljanje. Največja sprememba, ki je dosegla permakulturno kmetijo, je vsekakor bila ta, da so odpadli vikend seminarji, s katerimi so se kot eko-izobraževalni center preživljali.

Preostalo pa je potekalo kot običajno – s skupino Workaway prostovoljcev iz različnih koncev Evrope in širše smo oskrbovali zelenjavne vrtove, nabirali jagode in češnje, se poglabljali v svet zelišč, skrbeli za dobro počutje živali, ki so prebivale na kmetiji, in celo vzpostavili nove vrtove, ki bodo obrodili obilo »healthy nutritional tasty food«, kar je bila ena od manter tega prostora.

Všeč mi je odnos Grkov do hrane – cenijo njen izvor, tradicijo in vpliv na zdravje. Najbolj posebna mi je bila jed »horta«, ki predstavlja kuhano (divje) zelenje, postreženo z olivnim oljem in limono. Nekaj podobnega kot čemaž za Slovence, le da je horta še bolj običajna, saj jo lahko naročiš praktično v vsaki taverni (grški gostilini). Ob delovnikih smo kot ena velika družina skupaj jedli kosilo vsi sodelujoči na kmetiji, pri vlogi glavnega kuharja pa smo se izmenjevali, kar je bilo super za odkrivanje novih kombinacij in tipičnih jedi iz drugih držav.

Na začetku sem potrebovala nekaj časa, da se priklopim na novi ritem življenja. Vsako jutro me je pričakal pogled na gore – ki so delovale kot da so na dosegu roke – in mediteranska barvita vegetacija. Kmalu sem se na vse tako navadila, da mi je bilo bolj domačno dogajanje tu, kot dogajanje doma. Znašla sem se v vlogi glavne nabiralke zelenjave in sooblikovalke odločitev glede vrtov in skrbi za živali (kokoši, prašiče in maskoto prostora – oslico). Stroškov sem imela malo, saj sem imela bivanje in prehrano urejeno na sami kmetiji.

Ampak na vasi pa ni pravih žurk, kajne? Odvisno. Kaj se zgodi, če sta v vasi 2 permakulturni kmetiji s skupno 20+ mladih prostovoljcev, nekaj stalnih prebivalcev in večja večnamenska »maloca« (okrogla hiša iz naravnih materialov), ki sameva zaradi odpadlih seminarjev? Recimo le, da smo naše izolacijsko življenje v gorah preživeli dovolj družabno glede na globalno dogajanje. Tudi brez prostovoljcev je bila vas Seliana zelo mednarodna, saj so prebivalci prihajali iz Švice, Avstralije, Brazilije, Francije, Nizozemske, Belgije in Anglije ter seveda Grčije. Vsak s svojo osebno zgodbo. Zelo zabavno je bilo odkriti besede, ki so tako v slovenščini kot tudi v drugih (neslovanskih!) jezikih, ne pa tudi v angleščini, s katero smo se sicer sporazumevali. Takšne besede so recimo torta, šakal in pira.

Kako veš, da si se zagotovo prav odločil/a? Ko se stvari tako poklopijo, da se poleg pričakovanj nepričakovano uresničijo tudi nekatere drobne želje. Med drugim sem si zaželela vodene joge, igranja afriških bobnov in udeležbe na grški poroki. In zgodi se, da smo imeli jogo 2-krat tedensko, saj je bila Avstralka joga učiteljica, delavnice bobnanja za začetnike je vodil glasbenik, ki se je umaknil iz Aten zaradi globalne situacije, – in poroka? Je bila načrtovana, a tudi prestavljena in zaročenca nista bila ne Grka ne mlada. Kljub temu smo imeli ganljiv simboličen dogodek, ki se ga bom vedno rada spominjala.

Meseci so hitro minevali, in bližal se je čas, ko sem se želela vrniti domov in se posvetiti zaključevanju svojega študija. Z iskanjem povezav sem imela nekaj težav, komunicirala s tremi različnimi veleposlaništvi in redno preverjala katere možnosti so v resnici na voljo. Odločim se za sredino junija, saj so se takrat obetale sprostitve nekaterih omejitev. Letalo iz Aten do Beograda me ni pustilo na cedilu, kar pa ne velja za Flixbus do domovine. Sem pa imela več sreče kot prostovoljca iz Brazilije, ta sta zaradi odpovedi kar trikrat zakupila letalske karte. Brez vračila kupnine.

Erasmus+ izkušnja mi je dala veliko. Preizkusila sem trajnostni način življenja v mednarodni skupnosti, kjer je bilo idealno okolje za učenje, eksperimente in iskanje inspiracije. Poleg spoznavanja kultur sem pridobila veliko praktičnih znanj o pridelavi zelenjave, zelišč, permakulturi in skrbi za živali, ter tudi o naravni gradnji. Vsak dan je bilo novo doživetje, kar sem vestno pisala v svoj dnevnik. Popisan zvezek mi sedaj predstavlja mali zaklad, zato vsem toplo priporočam pisanje svežih vtisov med mobilnostjo.

Na strokovnem usposabljanju sem bila v stiku z antičnim in sodobnim znanjem o rastlinah, bivala na ozemlju nekdanjega antičnega nahajališča, hkrati pa sem s spoznavanjem novih kultur in ljudi pridobila širše globalno zavedanje, da je svet majhen in da se soočamo s podobnimi izzivi. V času ko je bilo globalno zdravstveno dogajanje v ospredju, sem umaknjena iz večinskega toka raziskovala antično Grčijo, sebe in svet.

Petra Pantar
Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru

PRAKSA V TUJINI
Seliana, Grčija
Čas izmenjave: marec 2020 – junij 2020

Deli objavo:

ZGODBE

Operacijske dvorane avstrijske prestolnice – Erasmus+ Praksa

Operacijske dvorane avstrijske prestolnice – Erasmus+ Praksa

Do šestega letnika nisem razmišljala o izmenjavi. Vedela sem, da se želim dobro naučiti vsa področja medicine, najboljše pa se jih bom lahko naučila v svojem jeziku. Proti koncu počitnic pred zadnjim letnikom naju je s fantom prešinila ideja o nekajtedenskem opravljanju praktičnega dela v tujini. Ideja se je zdela privlačna zaradi možnosti skupnega bivanja, spoznavanja dela v tujini in razmer v primerjavi s Slovenijo. Šesti letnik medicine namreč v večini sestavlja praktično delo v bolnišnici, del katere je tudi kirurška praksa. Le-to sva želela opraviti v tujini in spoznati operacijske dvorane izven slovenskih meja. Brez pretiranega razbijanja glave, sva se odločila za Dunaj, v katerega sva se zaljubila že ob najinem prvem obisku pred leti.

Na Dunaju sem za svojo izmenjavo izbrala glavno dunajsko bolnišnico – Algemein Krankenhaus (AKH). Svojo desettedensko prakso sem opravljala na Oddelku za splošno kirurgijo, ki sta ji pridružena še oddelek za transplantacijsko kirurgijo in oddelek za žilno kirurgijo. Dodeljena sem bila v skupino na oddelku, ki se je večino časa ukvarjala z operacijami v predelu zgornjih in spodnjih prebavil in občasno tudi z operacijami dojk ter ščitnice. Tako je bil oddelek splošne kirurgije odlična izbira, saj sem spoznala mnogo področij in asistirala pri raznolikih operacijah. Nekaj dni na mesec smo na oddelku posvetili bariatričnim operacijam. V sklopu teh sem imela priložnost opazovati in sodelovati pri delu svetovno priznanega strokovnjaka na tem področju.

Kadar nisem bila v operacijskih dvoranah – te so predatavljale glavnino mojega dela, saj sem, odvnisno od potreb po asistiranju, bila v operacijskih dvoranah 3 do 4 dni na teden- sem pomagala na oddelku. Tako sem pomagala pri sprejemih pacientov, dnevnih vizitah in opravljala klinične veščine (jemanje venske krvi, nastavljanje venske kanile, merjenje EKG, šivanje drenažnih ran in odstranjevanje šivov).  V sklopu kliničnega dela sem spoznala tudi druge oddelke bolnišnice in se udeležila nekaterih predavanj in kongresov, ki so bili v bolnišnici v času moje izmenjave. V programu izmenjave sem imela določeno opravljanje 40 ur na teden, kar je predstavljalo delo od ponedeljka do petka, od 7:30  do 15:30. V sklopu odveznosti  sem opravila dva dni popoldanskega dela v dežurni ambulanti.  V teh 10 tednih sem pridobila veliko izkušenj na področju klinike, znanja nemščine in spoprijemanja z novimi situacijami.

Največji napredek sem opazila pri nemščini, saj sem pred odhodom na izmenjavo znala le osnove jezika. Že pred začetkom izmenjave, sem na Univerzi v Mariboru obiskovala tečaj nemščine, s pomočjo katerega sem utrdila svoje znanje osnovne nemščine.  V času izmenjave sem se v bolnišnici pogovarjala predvsem v  nemščini, v operacijskih dvoranah sem se zaradi narave dela včasih poslužila angleškega jezika. V prostem času sem se aktivno učila nemščino, kar je pripomoglo k napredku. Odlična priložnost za učenje jezika je bil tudi OLS Erasmus+ jezikovni tečaj, vendar sem sama dobila dostop do tečaja šele ob koncu izmenjave, zato se tega nisem poslužila.

Dunajska Medicinska univerza tujim študent na izmenjavi ne nudi prenočišč in ne  pomaga pri iskanju le-teh, zato sva s fantom morala vložiti veliko truda in časa, da sva prišla do primernega in cenovno dostopnega bivališča za čas izmenjave. Najtežji del ji bilo iskanje bivališča za tako kratko obdobje, kot je 10 tednov, saj tako v študentski domovih kot tudi pri zasebnih ponudnikih zahtevajo daljše bivanje. Stanovanje sva na koncu našla s pomočjo  spletne strani Airbnb in sva bila z njim zelo zadovoljna.

Mesto Dunaj je bila odlična izbira iz ogromno vidikov. Nahaja se blizu Slovenije in je dobro dostopen s prevozi. Ima dobro urejen mestni promet s podzemnim vlakom, tramvaji in avtobusi. Sama sem si na Dunaj peljala svoje kolo, ki sem ga redno uporabljala za prevoz v bolnišnico in po mestu. Stanovanje, ki sva ga najela, je bilo od bolnišnice oddaljeno nekaj več kot 3 km, zato sva do prakse in nazaj s kolesom potrebovala približno 15 min. Dunaj je veliko in živahno mesto, kjer vsak najde kaj zase. Kot ena najlepših in najpomembnejših prestolnic v Evropi ponuja ogromno izbiro na vseh področjih. Odlična izbira restavracij in kavarn omogoča čudovito kulinarično izkušnjo, vendar je ta včasih zaradi višjega standarda in posledično precej višjih cen nedosegljiva. V popoldanskem času in med vikendi sem raziskovala mesto, obiskovala muzeje in poskusila kar se da najbolje ujeti utrip mesta.  Spoznala sem mestne točke, ki so skrite pred gručami turistov in so zato še toliko bolj privlačne. V lepem vremenu sem predvsem rada uživala v parkih in ob kanalu. Ob kavi in branju knjige na oddeji, sem lahko začutila, kako prijetno je bivati na Dunaju.

S svojo klinično izmenjavo na Dunaju sem bila izredno zadovoljna, saj imam občutek, da sem doživela veliko pozitivnih stvari. Spoznala sem delo v drugi državi, drugačen sistem razporeditve dela in tako imela priložnost primerjati z delom v Sloveniji. Pridobila sem ogromno znanja na področju kirurgije in kliničnega dela. Z izmenjave sem se vrnila z novi izkušnjami, kako se spoprijeti z neznanim in izkoristiti največ v dani priložnosti. Tako sem se  domov vrnila  z ogromno lepih spominov na mesto Dunaj. In kar predstavljam si lahko, zakaj je bilo mesto letos izbrano za najboljše mesto na svetu za življenje. Mislim, da si zares zasluži tako laskav naziv.

Eva Timošek
Medicinska fakulteta

PRAKSA V TUJINI
Avstrija – Dunaj
marec 2019 – maj 2019

Deli objavo:

ZGODBE

Po čistem naključju sem se znašel v Berlinu

Po čistem naključju sem se znašel v Berlinu

Po čistem naključju sem se znašel v Berlinu. Zaradi študijskih obiskov na Kumamoto University, Japonska in University of California, Los Angeles, ZDA, sem bil primoran vzeti absolventski status, da sem opravil predmete iz prvega semestra drugega letnika magistrskega študija, katerih se prejšnje leto nisem moral udeležiti. Odlično! Tako sem imel po prvem semestru in pred začetkom doktorskega študija na EPFL v Švici, v avgustu, čas, da odidem še tretjič raziskovat v Nemčijo, meni zelo ljubo državo. Predhodno sem bil v Münchnu na Max Plank inštitutu za plazma fiziko in v Erlangenu na tamkajšni univerzi na oddelku za tehnično mehaniko. Ko sem se odločal kam bi šel, je seveda bila prva izbira RWTH Aachen, saj je Aachen moje najljubše mesto v Nemčiji (moja najljubša čajnica, pražarna kave in lebanonska restavracija so tam, logično). Vendar nisem našel inštituta, ki bi se ukvarjal s tem kaj me je zanimalo. Potem je bila druga izbira Dresden, imajo enkratno tehnično univerzo in odličen raziskovalni center (Helmholtz), nikoli še nisem bil, vsi pa pravijo kako lepo mesto je. Ja, tudi tu ni bilo nikogar, ki bi se ukvarjal s tem kaj me zanima. Na Bavarskem sem bil že dva krat, tako da sem rekel, da potem bi pa šel v Baden-Württemberg, Stuttgart je enkratno mesto, pod njim prečudovit Schwarzwald in dva velika vinorodna okoliša, nad njim pa je tako ali tako Pfalz, kjer je najdaljša vinska cesta v Nemčiji (sem jo že dva krat prevozil). Sem našel profesorja na Max Plank inštituto, ki se ravno s tem ukvarja, kar mene zanima. Popravim CV, spišem email, pošlem. Pet ur kasneje dobim odgovor! To je redkost, običajno sem čakal tedne ali celo mesece na odgovore iz Nemčije. Odgovoril je, da ni problema, lahko pridem, ima par projektov, kjer me lahko priključi, vendar ni več v Stuttgartu, temveč je zdaj profesor v Berlinu. No, bom pa šel pogledat to najbolj ne-nemško mesto v Nemčiji, kot rečejo vsi Nemci, tako ali tako sem bil nazadnje pred 15 leti tam, pa še to se nič ne spomnim razen Nike trgovine in KDW-ja.

Bil je konec februarja, vsi izpiti opravljeni, magistrska naloga pa je bila v postopku pisanja. Bil je četrtek, kavček je bil pri roki, jaz pa sem še pil zadnji špricer v mojem preljubem Vinagu. Tik pred 21 uro sem se odpravil proti avtobusni postaji, od koder sem s Flixbusom šel za Berlin. Bilo je zadnjič, saj pot traja 15 ur in je res  boljše plačati 20 EUR več in letet iz Graza. Kakorkoli naslednje popoldne pridem v Berlin. Ničesar se nisem spomnil, pa še avtobus se ustavi na severu zahodnem delu, ki ni prav nič lep. Prvi vtis ni bil dober. Dodatno k temu, še vedno nisem imel stanovanja, ker je nočna mora najti stanovanje v Berlinu. Na srečo je en prijatelj že 2 meseca bil na Erasmus+ praktičnem usposabljanju v Berlinu, tako da sem imel kje za spat prvi teden ali dva. Stanovanje je imel v vzhodnem centru mesta, med vzhodno železniško postajo in Kreuzbergom. Ta vzhodni del Berlina res ni lep, katastrofalen v vseh pogledih. Tako si predstavljam arhitekturo v času Sovjetske zveze. No, reka je lepa. Ampak lokacija je bila dobra, vsi dobri klubi so v okolici. Seveda sva že prvo noč šla ven. Pa čuj, Berlin ni tak napačen, še vedno ni to Nemčija, kot jo poznam, ima pa svoj čar. Zdaj vem zakaj je to party prestolnica sveta. Opravičeno. Seveda če te spustijo v klub, kot moj prijatelj, ki me je aprila obiskal, rad povdari. Včasih čakaš uro in pol v vrsti, potem pa reče vratar, da danes ni tvoj dan. Pa še res ni bil. Bilo je par zelo zabavnih noči v teh petih mesecih.

Seveda nisem samo ponočeval. Berlin ima tri glavne univerze, najstarejša je Humboldt, vendar po delitvi Berlina na vzhod in zahod je ta pristala na vzhodnem delu. Na zahodu so tako postavili novo univerzo imenovano Freie Universität (“prosta” univerza, češ, ker je na svobodnem delu sveta). Poleg teh pa je še TU Berlin, ki je ena izmed številnih tehničnih univerz v Nemčiji. Vse so uvrščene zelo visokok na svetovnih lestvicah in imajo dober sloves. Jaz sem pristal na Freie Universität, natančneje v skupini za Computational and Biological Physics, ki pa spada pod oddelek za matematiko in informatiko. Univerza sama po sebi je fantastično lepa. Prvo je to, da se nahaja v četrti Dahlem, ki je takoj ob četrti Steglitz, kar sta verjetno najbolj zeleni četrti v Berlinu, in Berlin je fantastično posejan z drevesi, kar je takoj razvidno, ko pristajaš z letalom v Teglu. Hkrati je potrebno vedet, da je bil Berlin po vojni popolnoma porušen, in ta del je bil tisti, ki je bil okopiran s strani Američanov, tako da so vse ceste zelo široko grajene, kot je to značilno za ZDA in je redkost v Evropi. Sam kampus pa si je možno predstavljat kot ogromen Tomšičev drevored v Mariboru, vendar s širšimi cestami in še več drevesi. Ko se sprehajaš po kampusu opazuješ stare vile in nove inštitute, ene poleg drugih. Vsaj pol vil je v lasti univerze, tako da mi smo imeli na primer pisarne v eni iz med njih. V okolici Berlina je med drugim tudi ogromno jezer, tako da sva se v času vročinskega vala, ki je bil julija,  s sodelavcem, magistrskim študentom fizike, vsak dan vsedla na bližnji U-Bahn odpeljala do zadnje postaje in se vrgla v Schlachtensee (jezero). To sva naredila kar med malico, ker nama je vzelo 1 uro, bila pa sva v pisarni tako ali tako običajno do 20 ali 21 ure.

Moja naloga na projektu je bila ta, da sem se ukvarjal z molekularno dinamiko, pri čemer sem simuliral tok plina skozi porozen medij. Na primer, skozi biloško tkivo, kjer je vse zelo natrpano in je prehodnost molekul otežena. Delo v začetni fazi je bilo precej težko, saj je program, s katerim sem delal, bil razvit s strani profesorja, kar posledično pomeni, da ne moreš najti navodil in forumov na spletu s katerimi bi si lahko pomagal. Kakorkoli, imel sem veliko srečo s profesorjem, saj si je vedno vzel ves potreben čas, da je meni inženirju razložil vso fiziko, ki je nisem razumel in mi tudi domagal pri pisanju kode. Sedaj ko sem v Švici imam druge stvari, ki se jih morem naučit, tako da mi zmanjkuje časa za ta projekt, vendar smo še vedno v stiku in občasno kaj pomagam.

Kar mi je posebej všeč na velikih univerzah, kot je FU Berlin, tudi TU München, RWTH Aachen, UCLA in sedaj EPFL, je pestra izbira obštudijskih aktivnosti in možnosti dodatnega izobraževanja. Nekaj krat na teden smo prejeli vabila na predavanja raziskovalcev, ki so prihajali iz celega sveta. Običajno sva s sodelavcem enkrat tedensko bila na teh predavanjih. Če se je slišalo koliko toliko zanimivo ali pa je bilo povezano z najinim delom, sva se udeležila. Vedno si se kaj novega naučil in spoznal nove ljudi. Na enem izmed teh predavanj sva dobila idejo za raziskovanje, katere se počasi lotujeva. Maja sva se tudi visoko ambiciozno udeležila predavanja raziskovalca iz ETH Zürich na temo čas v kvantni mehaniki. To je bilo prvič v mojem življenju, da že na drugi prosojnici nisem vedel o čem se gre vse skupaj. Kolega fizik tudi ne. Proti koncu izmenjave sem se tudi udeležil dolge noči znanosti v Berlinu, kjer kupiš vstopnico in lahko obiščeš večino univerz in inštitutov, kjer študentje in raziskovalci prikazujejo raziskave na katerih sodelujejo. Dogodek traja 2 dni, vendar je nemogoče obiskat vse kar te zanima, saj so raziskovalni inštituti razpršeni po celotnem Berlinu, ki pa je vseeno največje mesto v celinski Evropi (Moskva in Istanbul izvzeta). Med drugim je na območju FU ogromen botaniči vrt, ki ga vredno obiskat.

Enkrat smo celo dobili povabilo na otvoritveni dogodek za Math+, ki je nek nov raziskovalni projekt na področju matematike, ki povezuje glavne inštitucije v Berlinu. Finta je bila, da so želeli zapolniti to veliko dvorano in so vse povabili. Otvoritven dogodek s predstavo je bil zelo zanimiv, kot študent pa tako ali tako ne moreš reči ne zastojn hrani in pivo. Dogodkov v Berlinu ne zmanjka.

Vedno znova sem presenečen, ko mi študenti rečejo, da ne gredo na izmenjavo, ker znajo samo angleški jezik, kar pa ni materni jezik v večinskem delu Evrope. Neumnost. Če odideš na raziskovalni inštitut boš gkomuniciral v angleščini. V Berlinu je prvič bilo, da sem imel v pisarni Nemca. V Münchnu sem si pisarno delil s študentko iz Mavricija, v Erlangnu sem bil s Kitajcem, Ukrajincem in Irančanom, v Berlinu pa nas je bilo okrog 10 v pisarni in samo dva sta bila Nemca. Nikoli ni dolgčas. Podobno se zgodi če pristaneš v Industriji. V kolikor gre za večje podjetje bo delo potekalo večino časa v angleščini. V srednji in severni Evropi pa je znanje angleščine odlično, tako da se tudi na ulici ni problem znajti.

Pod črto potegnjeno. Bila je še ena enkratna izmenjava na kateri sem se ogromno naučil, spoznal nove ljudi, pridobil nove prijatelje s katerimi delim raziskovalne interese, prav tako sem še boljše spoznal en kotiček Nemčije. Za Berlin pa povem enako, kot sem rekel za Frankfurt lani oktobra: “Nikoli si nisem mislil, da bom to rekel, ampak jaz se vidim tu živet”. Vendar samo v Steglitzu.

Žiga Časar
Fakulteta za strojništvo

PRAKSA V TUJINI
Nemčija – Berlin
februar 2019 – julij 2019

 

Deli objavo:

ZGODBE

Prostovoljna klinična praksa v Kopenhagnu

Prostovoljna klinična praksa v Kopenhagnu

V juliju in avgustu 2019 sem opravljala dodatno prostovoljno prakso na nevrološkem oddelku najbolj specializirane in največje bolnišnice na Danskem (Rigshopitalet oz. Kraljeva bolnica). V preteklosti sem opravljala podobno prakso v okviru IFMSA v Makedoniji (na otroškem nevrološkem oddelku). Tokrat pa sem si želela bolj napredne države, z boljšim zdravstvenim sistemom kot v Sloveniji, zato sem se osredotočila na sever Evrope.

Dogovarjanje z njimi se je začelo približno 1 leto pred načrtovano prakso. V januarju 2019 je na nevrološkem oddelku zasedala komisija, ki je izbrala 2 študenta za poletno prakso. Ko so mi sporočili, da sem izbrana, je vso nadaljnjo dogovarjanje je potekalo odlično. Približno en mesec pred začetkom prakse se mi je po e-mailu javil moj tutor (mlad specializant), ki mi je poslal še dodatna navodila za samo delo v bolnici ter me razporedil na različne funkcije tekom mojega obiska tam. Vsak dan sem bila dodeljena drugem zdravniku, na drugi funkciji. Večinoma sem delala s specializanti. Ti so me nato vzeli s sabo na svoje delo ter mi sproti vse razlagali v angleščini. Sama komunikacija s pacienti in med osebjem je drugače večinoma potekala v danščini. Tekom dvomesečne prakse sem se naučila tudi malo danščine, tako da mi je bilo na koncu veliko lažje sodelovati pri pregledu, kot na začetku. Ko sem preživela več časa na oddelku, so mi pustili tudi več delati. Lahko sem sama (ob nadzoru) pregledovala paciente in nato o njih poročala. Osebje je bilo z mano zelo prijazno in tudi strokovno. Trudili so se in se tudi med seboj pogovarjali v angleščini, da sem se lažje vključevala. Velikokrat so tudi oddelčni sestanki in seminarji potekali v angleščini, da sem jih lahko spremljala. V avgustu se mi je na oddelku pridružil še nemški študent. Rigshospitalet je najbolj specializirana bolnica na Danskem, kar pomeni, da tja večinoma sprejemajo paciente iz drugih nevroloških oddelkov po državi, če je njihova diagnoza nesigurna, ali morajo biti opravljene še bolj specifične preiskave. Vsega skupaj ima nevrološki oddelek 20 postelj, 14 za oddelčne paciente in 6 za bolnike z akutnim možganskim infarktom, ki so potrebovali trombolizo ali trombektomijo. Zdravnikov je zaposlenih kar precej, kar pomeni, da ima vsak zdravnik lahko največ 5 pacientov na dan in se lahko res maksimalno posvetijo pacientom. Tako so imeli tudi dovolj časa, da so se pogovorili z mano in mi razložili vse pomembne stvari v povezavi s pacienti in njihovimi boleznimi. Vsak dan smo imeli vsaj 4 sestanke (2 na nevrološkem oddelku med zdravniki, eden skupaj s sestrami in en skupaj z nevro-radiologi). Kvaliteta obravnave se mi zdi vrhunska in le želim si lahko, da bomo tak nivo kdaj imeli v Sloveniji. Med izmenjavo sem bivala v študentskem domu (Tåsingegade 29) približno 2 km stran od bolnice. Študentski dom je večinoma namenjen tujim študentom, ker je eden najbolj ugodnih na Danskem. V popoldanskem prostem času sem se večinoma družila z drugimi študenti iz tega doma. Do bolnice sem se vozila s kolesom, ki sem ga najela pri firmi Swapfiets. En obrok na dan sem večinoma jedla v bolnišnični menzi, ostalo pa sem si kupila v trgovinah, ki so večinoma odprte vse dni v tednu od 6. do 22. ure.

Kopenhagen je precej veliko mesto, kjer se vedno kaj dogaja. Ob enem pa je tudi zelo urejeno. Imajo veliko parkov ter veliko vode. Ker že par let obratuje mestna sežigalnica smeti, je večina prej zapuščenih in s smetmi natrpanih predelov spremenjenih v urbana območja. Zelo so ponosni na svoj sistem recikliranja smeti, ki bi lahko bil vzor tudi drugim državam. Tudi drugače so zelo ponosni na svojo državo, danska zastava krasi skoraj vsak prostor in vsak objekt.

Sama izkušnja življenja v Skandinaviji mi je dala res veliko. Hygge oz. Danska umetnost srečnega življenja, ki nas uči biti se zares čuti na vsakem koraku. Visok standard ter urejena in ljudem prijazna država naredi življenje precej enostavno. Lahko rečem, da sem pridobila tako na osebnem, kot na strokovnem nivoju, zato sem zelo vesela, da sem lahko šla na to izmenjavo v okviru Erasmus + programa.

Nina Kokalj
Medicinska fakulteta

PRAKSA V TUJINI
Danska – Kopenhagen
julji 2019 – avgust 2019

Deli objavo:

ZGODBE

Je Avstrija za mladega medicinca obljubljena dežela?

Je Avstrija za mladega medicinca obljubljena dežela?

Kot študent medicine sem pogosto naletel na slavospeve na račun avstrijskega zdravstvenega sistema. »Če si pameten, se uči nemško!« in druge skoraj reklamne slogane sem slišal tako pogosto, da sem začel razmišljati o izmenjavi v Avstriji. Od nekdaj sem si želel pridobiti mednarodne izkušnje na področju medicine. Zavedal sem se, da je za to nujno potrebno zapustiti znano zavetje Univerze v Mariboru. Vseeno nisem želel odpotovati predaleč in sem posledično sprejel odločitev, da bo destinacija moje izmenjave Gradec. K moji odločitvi, da opravim večino obveznosti šestega letnika v Gradcu, je pripomoglo tudi dejstvo, da je Medicinska univerza v Gradcu druga največja in druga najstarejša Univerza v Avstriji, ki slovi po kakovostnem kliničnem, prav tako pa tudi raziskovalnem delu.

Študijske obveznosti v Gradcu sem začel z brezplačnim tečajem medicinske nemščine namenjene študentom na izmenjavi. Tekom prvih dveh tednov nisem imel drugih obveznosti. Skupaj z ostalimi študenti iz drugih držav smo ob piljenju nemške medicinske terminologije izmenjali mnoge izkušnje. Na tečaju je bilo delo organizirano v manjših skupinah, ki so se vsak dan spreminjale tako, da je bil krog ljudi, s katerimi sem imel stike, raznovrsten in zanimiv. Kmalu smo se družili tudi izven tečaja in zaživel sem življenja študenta na izmenjavi, kot sem si ga predstavljal pred mojim odhodom.

Po uvodnih tednih se je pričelo moje delo v bolnišnici, kjer sem prišel v stik s študenti iz Avstrije prav tako pa tudi z nemško govorečimi bolniki. Oboji so me pošteno presenetili. Avstrijski študenti z nedostopnostjo, bolniki pa z močnim narečjem štajerske nemščine.

Delo v bolnišnici je bilo organizirano tako, da smo bili trije študentje šestega letnika razporejeni na posamezne oddelke v bolnišnici, na katerih smo ostali dva meseca. Moj prvi oddelek je bil oddelek ortopedije. Imel sem srečo, da je bil mentor, ki so mi ga dodelili, izredno motiviran, da bi od izkušnje na njihovem oddelku odnesel kar največ in me je prijazno vključil v delovni proces. Večino dni v tednu sem preživel v operacijski dvorani, kjer sem asistiral pri operacijah. Ker sem moral izpolnjevati poročila o bolnikih in v popoldanskem času opraviti tudi druge študijske obveznosti, je bilo moje socialno življenje zmanjšano na čas, ki sem ga preživel v bolnišnici. Prepričan sem bil, da bom imel več časa in energije za odkrivanje kulture in sklepanje novih prijateljstev na mojem drugem oddelku, vendar sem se motil. Na oddelku za žilno kirurgijo, kjer sem preživel naslednja dva meseca, so bile moje izkušnje dokaj podobne tistim iz ortopedije.

V času, ki sem ga preživel v bolnišnici, sem mnogokrat občudoval izredno organiziranost delovnega procesa, hkrati pa sem bil tudi začuden, saj v njem ni bilo prostora za morebitne improvizacije.

V poletnem semestru sem štiri mesece preživel na oddelku za endokrinologijo Klinike za interno medicino. Na oddelkih za interno medicino, so za razliko od kirurških, bolniki večinoma budni in posledično sem imel bistveno več stika z ljudmi, kar me je zelo razveselilo. Prav tako se je spremenilo tudi moje delovno okolje. Operacijskih dvorane sem zamenjal za sodobno opremljenje bolniške sobe. Večinoma sem opravljal sprejeme bolnikov, rutinske preglede in odvzeme krvi. Svoje izsledke sem poročal nekaj let starejšim kolegom s katerimi smo bili nameščeni v preiskovalni sobi. Starejše zdravnike in profesorje sem videval redkeje, večinoma zgolj ob jutranjih vizitah, so pa v kratkem času, ki smo ga skupaj preživeli, z mano delili mnoge izsledke najnovejših medicinskih študij in podali razlago na vsa moja vprašanja.

Zdi se mi neverjetno, da sem s kolegi v preiskovalnici preživel štiri mesece in še danes ne vem, kaj počnejo v prostem času.

V poletnem semestru se je za izmenjavo v Gradcu odločilo tudi moje dekle. Njene družbe sem bil zelo vesel. V študentskem domu sva ob večerih pogosto kuhala in včasih delila obrok z ostalimi študenti, ki so bili večinoma udeleženci študentskih izmenjav. Včasih sva se odpravila tudi na večerni sprehod po mestu in uživala v spoznavanju ljudi iz drugih držav.

Ko razmišljam o izmenjavi, ugotavljam, da sem imel izredno srečo, da mi je bila ta izkušnja omogočena. Razširil sem svoja medicinska obzorja. V preteklem letu sem poleg teoretičnega znanja osvojil tudi veščine, kako pristopiti k bolniku. Zdi se mi, da je to prav tako pomembno kot medicinsko znanje, če ne skoraj še pomembnejše.

Socialno okolje, v katerem sem se znašel, mi je predstavljalo največji izziv. Sam sebe sem presenetil s svojim odzivom. Naučil sem se, kako se povezati z ljudmi, ki se po svojem kulturnem ozadju precej razlikujejo od mene, saj so bili ostali študentje na izmenjavi nabrani  iz celega sveta. Najbolj me je pretreslo, da sem imel v delovnem okolju občutek nesprejetosti, ki sem se ga težko otresel. Šele ob koncu sem razumel, da je okolje, v katerem sem preživljal zadnje študijsko leto, precej manj prijazno, odnosi bistveno hladnejši od okolja iz katerega izhajam, kljub temu, da je Gradec oddaljel le 70 kilometrov od Maribora. Ko sem se z vsemi izkušnjami in znanjem vrnil domov, sem se zavedel, kako prijetno se počutim v Mariboru in bolj jasno kot kadarkoli prej mi je bilo, da želim v prihodnosti delati v domačem okolju in ne v tujini.

Če bi moral svojo izkušnjo strniti v eno misel bi najverjetneje zapisal, da sem se naučil ogromno in ob tem spoznal, da je Avstrija v organizacijskih pogledih za mladega medicinca res obljubljena dežela, nikoli pa ne bo domovina.

Matija Primec
Medicinska fakulteta

PRAKSA V TUJINI
Avstrija – Graz
september 2018 – julij 2019

Deli objavo:

ZGODBE

Norveška: Erasmus+ praktično usposabljanje

Norveška: Erasmus+ praktično usposabljanje

V študijskem letu 2018/2019, sem odšla na izmenjavo na Norveško. Praktično usposabljanje sem opravljala na Norwegian University of Life Sciences, v skupini – Ethology and Animal Environment Group, ki je del katedre za znanosti o rejah živali in akvakultre.

Univerza se nahaja  v občini Ås, ki je približno 35 km južno od Osla, v regiji Follo in je del okrožja Akershus. Ås obsega 101,3 km2, zanj pa je značilna odprta kulturna krajina, kjer prevladuje kmetijstvo.

Izmenjava je bila spontana odločitev. Zanjo sem se odločila na podlagi vsebine in obsega praktičnega usposabljanja, ki je bilo tesno povezano z mojim interesom in je hkrati dopolnjevalo moje že pridobljeno znanje na matični fakulteti. Ker imam rada izzive, se nisem kaj dosti obotavljala. Čez dva dni sem poiskala razpis in prijave, ter pričela z urejanjem vse potrebne dokumentacije. Dodaten razlog na podlagi katerega sem se odločila za prijavo, je bila Skandinavija, katere še nisem nikoli obiskala. Ta me je pritegnila zaradi kulturnega in zgodovinskega bogastva, ki se zelo razlikuje od preostalega dela sveta.

Pred odhodom se na izmenjavo nisem kaj dosti pripravljala. Načeloma sem človek, ki vedno vse načrtuje in mora imet vse »po predalih«. Ker sem kar se tiče potovanj avanturist, sem se držala principa »go with the flow«, kar je bila dobra odločitev. Zelo velikokrat se zgodi, da si vse splaniramo in vse načrtujemo, potem smo pa razočarani, ker stvari v realnosti niso takšne kot smo jih pričakovali.

Poiskala sem nastanitev in pričela svojo avanturo.

V času praktičnega usposabljanja sem živela v privatni nastanitvi, saj imajo nastanitve v študentskem kampusu velikokrat premalo prostih mest ali pa so predrage. Mesečna najemnina znaša med 4000 in 6000 NOK (400-600€) tako, da se je potrebno zavedati, da Erasmus+ finančna dotacija nikakor ne zadostuje za pokritje stroškov celotnega meseca. Pred prihodom v privatno nastanitev, je potrebno plačati polog (300-500€), ki je ob odhodu seveda povrnjen.

Sama sem živela v hiši, ki je od univerze bila oddaljena 4,3 km in je posledično najemnina bila tudi cenejša (400€). Mislim, da lahko vsak študent, ki zraven obveznosti dela tudi preko študentskega servisa (pred izmenjavo) in si zna porazdelit stroške zasluži dovolj, da mu ob pomoči finančne dotacije ostane za preživetje tudi na izmenjavi.

Študentski domovi so naselje lesenih hišk, ki so razdeljene po sobah. Vse hiške imajo skupno ali zasebno kopalnico in kuhinjo, skupne prostore, lastno ali skupinsko sobo in dostop do interneta (wifi).

V hiši sem živela s tremi cimri in dvema psoma. Mislim, da so ljudje s katerimi živiš lahko velik vpliv na tvojo Erasmus+ izkušnjo. Če ne maraš izzivov, novih ljudi, se zelo težko prilagodiš na skupno življenje, je za tebe verjetno boljša opcija študentski dom s privatno sobo. Sama sem imela veliko srečo, saj smo se razumeli zelo dobro in smo skupaj raziskovali pokrajino Norveške.

Hrana je tukaj v primerjavi z našimi standari izredno draga. Za svoje potrebe sem za hrano porabila nekje do 250€ mesečno (max). Vse je seveda odvisno od vsakega posameznika, načina prehranjevanja in ostalih razvad.

Kot sem že omenila v uvodnem delu, je moje delo bilo povezano z etologijo. Delala sem z manjšo skupino ljudi. Njihov princip je predvsem tvoje lastno delo in samoiniciativa. V primeru nejasnosti, ti bodo na pobudo tvojih vprašanj z veseljem pomagali. So skupina ljudi, ki so strokovnjaki vsak na svojem področju in različnih živalskih vrstah. Kar sem takoj opazila je bilo to, da med nami ne delajo razlik. Vsak se pogovarja s vsemi, naziv ni pomembnem. To je ključen faktor pri tvojem delu, saj lahko tako delaš učinkoviteje, se ne podcenjuješ in si posledično dodatna gonilna sila skupine.

Prav tako sem bila presenečena nad širokim spektrom dostopa do raznih člankov, literature in ostalih publikacij. Vse katedre delajo na izredno velikih in zanimivih raziskovalnih projektih.

V času predavanj je vsaka sreda, študentska sreda. Študentska skupnost v Åsu (Studentsamfunnet i Ås) pripravlja tematske »čage«, ki so vedno zelo obiskovane. Zraven zabave organizirajo tudi ostale dogodke, ki se odvijajo skoraj vsak dan, tako da kot študent NMBU skoraj nimaš možnosti, da ne bi vedel kaj početi.

Sledi najbolj pomembno vprašanje vsakega povprečnega študenta: Kaj pa alkohol? Norveška ni dežela, kjer bi na študentskih čagah alkohol tekel v potokih. Alkoholne pijače so izredno drage. Za steklenico najcenejšega žganja (primer: vodka v SLO 9€), boš moral odšteti 40€+. Da potolažim vse »pivoljubce«; pivo je najcenejši alkoholni produkt, ki pa je v primerjavi s Slovenijo še vseeno zelo drag. Za najcenejše pivo je v trgovini potrebno odšteti 3-3,5€, kar pa še vedno pomeni okrog 20€ za celotni sixpack. V lokalu je za eno pivo potrebno odšteti okrog 8€, pa vse tja do 20€.

Zaključek? Pred odhodom spakiraj v kovček ali pa če imaš možnost, idi na Švedsko in alkohol kupi skoraj za polovično ceno.

Na Norveškem je zelo velik poudarek na aktivnem preživljanju prostega časa. Imajo zelo dobre urejene kolesarske in tekaške poti, vodene telovadbe, telovadnice, plezalne stene, proge za tek na smučeh in rekreativno smučanje. V spomladanskem, poletnem in jesenskem času, je glavno prevozno sredstvo kolo, v zimskem času pa se študentje in profesorji na univerzo pripeljejo s smučmi za tek na smučeh, jih parkirajo pred vhodom in odidejo do predavalnic. Velika večina študentov tako svoj prosti čas preživlja zunaj in se ob enem tudi rekreira.

Prvi vtis, ki ga dobiš ob obisku Norveške je, da norvežani nikakor niso ljudje, ki bi pristopili do tebe in pričeli pogovor. So zelo zaprti in ne radi komunicirajo z neznanci. V zimskem času je včasih vrhunec medsebojne komunikacije, da sosed pozdravi soseda. Dobra stvar je ta, da skoraj vsi govorijo angleški jezik tako, da se lažje znajdeš v novem okolju.

V času, ki sem ga preživela na izmenjavi, sem se privadila na novo podnebje. Kot sami pravijo: “There’s no such thing as bad weather in Norway, only bad clothes”. Kar hitro se navadiš, da je kolo prevozno sredstvo v vseh vremenskih razmerah. Zjutraj se ne obotavljaš kakšno je vreme ne glede na to ali je brez oblačka, sneži ali pa lije kot iz škafa.

V času izmenjave, sem izkoristila vikende in veliko potovala, praktično sem videla skoraj vse predele države. Če imaš enako željo kot jaz in si v prostem času želiš veliko potovati za čim manj denarja, si zapiši kodo »UNDER26«, ki ti omogoča cenejše javne prevoze, letalske karte in nekatere vstopnine. Polnočnega sonca, polarne noči, severnega sija, druženja z jeleni, dog-sleddinga, husky experience in najboljše morske hrane pač ne moreš doživet nikjer drugje.

Če se odločaš za izmenjavo na Norveško moraš vedet, da definitivno ni zate, če obožuješ vroča poletja in tople temperature. Poleti se temperature v povprečju povzdignejo nekje na 16°C, v zimskem času pa se gibljejo med -10°C in -1,5°C.

Pozimi preživiš dva meseca skoraj brez sončne svetlobe (2,3 ure svetlobe), poleti pa 2 meseca z njo spiš. Prav tako je potrebno vedeti, da se vreme spreminja iz minute v minuto in ga ni mogoče točno napovedati.

Izmenjava je bila vsekakor prava odločitev, saj mi bo omogočila nadgradnjo že pridobljenega znanja, prenos znanj v druge kroge, ob enem pa mi bo pripomogla k nadaljnjem študiju.

Videla sem ogromno novih stvari in kar je zraven pridobljenega znanja najbolj pomembno – izkoristila sem vsak trenutek, se prepustila in doživela izkušnjo, ki bi jo moral vsak študent vsaj enkrat v življenju.

Anja Žnidar
Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede

PRAKSA V TUJINI
Norveška –  Ås
7. 2019 – 29. 9. 2019

Deli objavo:

ZGODBE

Pomlad na Kreti

Pomlad na Kreti

Zakaj Kreta?

Letni semester letošnjega leta se je zame začel nekoliko drugače kot prejšnja leta. V začetku marca sem namreč odšel na Kreto opraviti 12 tedensko Erasmus prakso iz kirurgije in pediatrije. »Timing« ne bi mogel biti boljši, saj nisem odšel le iz celinske Evrope na enega izmed najlepših otokov, ki jih Sredozemlje premore, temveč sem odšel tudi iz temne zime na toplo pomlad. Definitivno sem imel kanček sreče, saj se je, po besedah Kretčanov, vreme obrnilo na bolje točno en dan, preden sem pristal na letališču v Heraklionu. Pred tem so imeli eno najslabših zim v zadnjih nekaj letih saj je 2 meseca neprestano deževalo. Kakorkoli, dejstvo, da sem prve dni lahko hodil okoli samo z usnjeno jakno in sončnimi očali je bilo vsekakor zelo dobrodošlo. Prvi vtis je tako bil odličen – imel sem toplo vreme, vrhunsko stanovanje po neverjetno ugodni ceni, cimro, ki mi je že prve dni skuhala nekaj grških specialitet ter predvsem misel, da je pred mano nepozabna izkušnja.

Kreto sem si odkrito povedano izbral čisto naključno – videl sem jo na seznamu partnerskih institucij potem pa sem pomislil, da imajo tam verjetno lepo vreme in naravo. Poleg vremena in čudovite narave, sem pomislil tudi, da bi se splačalo pobližje ogledati in izkusiti »mediteranski« pristop k življenju in delu ter se spoznati z njihovo kuhinjo in se naučiti kakšnega kuharskega trika ali dveh.

Birokracija, iskanje bivališča, stroški življenja

Papirje za Erasmus prakso sem pridobil dokaj enostavno. Potrebnih je nekaj emailov koordinatorju izmenjav na gostujoči instituciji ter soglasja nosilcev predmetov, da lahko tam opravljaš prakso, nato pa še izpolnitev vloge za Erasmus dotacijo. Vse to se da urediti v nekaj tednih.

Tudi iskanje bivališče mi ni povrzočalo dosti preglavic. Gospa Stella, Erasmus koordinatorka Univerze na Kreti, me je dodala v Facebook skupino za iskanje bivališča in v roku enega tedna po objavi oglasa sem imel že nekaj ponudb. Največ ponudb sem dobil od študentov iz Krete, ki so tudi odhajali na Erasmus izmenjavo in so za obdobje, ko jih nebo, iskali nekoga, ki bi bil v njihovem stanovanju. Na ta način sem tudi dobil svoje stanovanje, ki je bilo neverjetno prostorno (100m2!)  in dobro opremljeno, delil pa sem najprej samo z eno cimro, aprila pa je prišla še druga. Vsi smo se dobro razumeli, češnja na smetani pa je bilo dejstvo, da je ena izmed cimer študirala medicino, tako da me je nemalokrat v bolnico peljala kar s svojim avtom, kar mi je še dodatno olajšalo življenje.

Cena življenja v Heraklionu je primerljiva s Mariborom, je pa to definitivno odvisno od cene, ki jo plačuješ za stanovanje, ki je defitivno največji mesečni strošek. Tukaj sem imel srečo, saj sem za stanovanje odštel le 180 evrov. Kolegi so za stanovanje plačevali od 200 pa do 400 evrov, tako da so v povprečju cene stanovanj vseeno nekoliko višje kot v Mariboru. Za hrano in pijačo priporočam nakupovanje lokalnih produktov na tržnici in manjših trgovinah, kjer kmetje prodajajo mleko in jajca ter domače produkte, saj je vse kar je uvoženo na otok dokaj drago. Tako se v večjih trgovinah splača kupovati le izdelke, ki jih ne dobiš na tržnici. Kvaliteta lokalne hrane in pijače je vrhunska, cene pa v primerjavi z našimi na momente smešno nizke – predvsem za sadje in zelenjavo. Treba je povedati še, da je Kreta zelo populara turistična destinacija, zato se splača izogibati restavracijam in trgovinam, ki so namenjene tujcem, saj so ustrezno dražje.

Praksa

V bolnico, ki je dobre pol ure vožnje iz centra Herakliona sem se vozil z avtobusom. Na moje presenečenje, so praktično vsi ljudje na cesti znali angleško, tako da prvič nisem imel problema z nakupom karte in lociranjem pravega avtobusa. Tu naj omenim, da Grki uporabljajo svojo abecedo, kar lahko pri napisih na avtobusih in drugod povrzoča nekoliko zmede. Njihove abecede se naučiš zelo hitro, še posebej, če si že kdaj imel stik s cirilico.

Začel sem s pediatrijo, za katero se je kasneje izkazalo, je bila ena izmed najboljših praks, kar sem jih dosedaj opravil. K temu je pripomogel vrhunski kader zdravnikov, ki so se res potrudili da so mi vse razložili v angleščini, predvsem pa moji Grški sošolci, ki so me takoj sprejeli v svojo »klapo«. V bolnici sem srečal tudi ogromno Erasmus študentov medicine. Celih 6 tednov pediatrije mi je minilo kot bi pihnil, saj smo neprestano krožili med oddelki, delo je bilo razporejeno na zelo »mediteranski« način, ki nam je omogočal, da smo si vsako dopoldne privoščili dobro uro pavze za kavo, po koncu prakse pa še kosilo v bolnišnični menzi, ki je bilo neverjetno poceni, a kljub temu zelo okusno. Na pediatriji sem se naučil ogromno, napisal sem celo 15 stranski dokument z vsemi novostmi, ki sem se jih naučil. Predvsem zanimivo je spoznati pediatrična (in tudi internistična) obolenja, ki so značilna za mediteran in jih v centralni Evropi vidimo zelo zelo redko. Ker pa je danes svet vedno bolj globalen pa te bolezni vedno bolj prihajajo tudi v naše kraje, o njih pa se ne učimo dovolj, zato se mi zdi da me je iz strokovnega vidika ta izkušnja dosti naučila. Pediatriji je sledila kirurgija, kjer sem delal občutno manj, saj je na vrata že trkalo poletje, s tem pa vedno več možnosti za dnevne izlete po otoku. Kljub temu, da na kirurgiji nisem spoznal tako kul ekipe kolegov kot na pediatriji, je bilo čisto vseeno, saj smo se kljub različnim oddelkov še vedno vsako dopoldne srečali v menzi na kavi. Za razliko od pediatrije, sem večino časa na kirurgiji preživel v družbi Erasmus kolega iz Nemčije, s katerim sva vsak dan šla na vse dopoldanske operacije, na oddelku pa se nisva zadrževala kaj dosti. Prakso sem zaključil slaba dva tedna pred odhodom iz otoka, kar priporočam vsakomur, ki razmišlja o Erasmus praksi na Kreti, da se lahko v miru poslovi od vseh kolegov in si privošči še kak izlet ali dva, saj je destinacij dobesedno neskončno.

Življenje na Kreti

Kreta je po površini in prebivalstvu velika za polovico Slovenije in je izjemno hribvita, s kraškim tipom narave. Nudi neskončno destinacij za raziskovanje čudovitih vasic, starih mest, kanjonov, hribov in skritih plaž, kar je zavzelo večino mojih vikendov in prostega časa. Vsakomur, ki gre na izmenjavo na Kreto polagam na srce, da si vsak vikend s skupino prijateljev najame avto in gre raziskovat otok, saj je lepota Krete nepopisna.

Spoznavanje drugih Erasmus študentov mi je olajšalo društvo Erasmus Student Network (ESN), ki je vsak teden ali dva organiziralo druženja in izlete, njihovi člani pa so bili prisotni praktično na vsaki zabavi in tudi naključni pijači ali večerji. Poleg vseh novih Erasmus in ESN prijateljev sem imel tudi družbo Grkov, ki sem jih spoznal na praksi v bolnici. To je pomenilo, da je bil urnik zabav zelo nasičen, kar sem izkoristil do maksimuma in si našel družbo praktično vsak večer. Življenje na Kreti je poleg tega drugačno tudi zaradi njihove kulture, ki vključje več telesnega stika, predvsem pri pozdravljanju, poslavljanju in nazdravljanju ter pa tudi sami miselnosti in »toploti« ljudi. Poseben mejnik za tujca, ki nekaj časa živi na Kreti je, ko se odzoveš na klic »Malaka!« (grško »bebec«, zelo pogosto uporabljen ljubkovalni vzdevek). Kmalu sem vse grške in tudi tuje prijatelje instiktivno klical s tem vzdevkom, kar sem vzel za znak da moja integracija dobro napreduje. Naj napišem še nekaj o grški kuhinji – eden izmed mojih namenov na Kreti, je bil da spoznam njihovo hrano in se naučim kakšno jed tudi sam pripraviti. Pri tem so mi pomagale cimre ter mojih grški kolegi, s katerimi smo večkrat hodili v restavracije namenjene bolj grkom kot tujcem, nemalokrat pa smo tudi kuhali doma. Kombinacije okusov, ki sem jih spoznal na Kreti, zdaj redno uporabljam, ko kuham. Moji trije meseci na kreti so tako bili polni druženja in ustvarjanja novih prijateljstv, dobre hrane in pijače, raziskovanja kanjnov in majhnih vasic, kopanja na skritih plažah ter nekaj malega prakse J.

Kljub temu, da je to bila moja peta izmenjava v tujini, sem z končnim izkupičkom zelo zadovoljen. Lepote Krete in pa spomini, ki smo jih s prijatelji tam ustvarili so pustili pečat, ki bo z mano za vedno. Kreto toplo priporočam kot destinacijo za Erasmus izmenjavo vsakomur, ki si želi preživeti nekaj mesecev na čudovitem otoku, s čudovito kulturo in čudovitimi ljudmi.

Skepna misel: Miza polna hrane, kozarec rdečega vina, zvok morja in vonj pustolovščine – to je Kreta.

Žiga Simič
MF UM

PRAKSA V TUJINI
Grčija – Kreta, Heraklion
2.3.2019 – 15.6.2019

Deli objavo:

ZGODBE

Erasmus+ praksa v LHK Graz

Erasmus+ praksa v LHK Graz

Prišel je oktober in kot vsako leto je bilo jasno, da bo treba začeti z novim študijskim letom, novimi izzivi, novim sedenjem za debelimi knjigami. Vendar to leto je bilo drugače, ker sem zaključila z večino izpitov in vzela ”absolventa”, katerega sem izkoristila za 9-tedensko izmenjavo Erasmus plus v obliki prakse v bolnišnici. Ideja, da bi se udeležila izmenjave v bližnji Avstriji, je bila aktualna že kakšno leto, vendar nikdar zbrala dovolj časa (beri-poguma), da bi napisala mail tamkajšnji prijazni predstavnici in se dogovorila za vse potrebno. Avstrija v naši domovini nekako že od nekdaj velja za pot v mnoge priložnosti za boljšo službo, z boljšo plačo in posledično boljšo prihodnostjo, in ker se že od vrtca učim nemškega jezika, sem se odločila izkoristiti priložnost, ki mi je bila ponujena dobesedno na dlani in si ustvariti svojo predstavo o delu v zdravstvu v sosednji državi.

Kmalu po poslanem mailu, naslovljenem na predstavnico za Erasmus izmenjave v Grazu in dolgem seznamu dokumentov, ki jih je bilo potrebno urediti, sem ugotovila, da bo potrebno krepko zavihati rokave, če želim urediti vse v vnaprej določenem roku, ki je bil oddaljen le še kakšen mesec. S pomočjo kolegice, ki je izkušnjo z Erasmus prakso že dala skozi in njenimi super nasveti, mi je vse uspelo urediti pravočasno. Prav tako so bili zelo potrpežljivi in v veliko pomoč tudi v Erasmus+ pisarni na Univerzi v Mariboru in kot bi trenil je moja izmenjava bila potrjena. Na hitro sem našla še super prenočišče v Grazu, spet s pomočjo kolegov, ki so že bili na izmenjavi v Grazu in že sem pakirala kufre za prvo pot do še ene nove izkušnje in odkrivanja še enega novega mesta ter njegovih ljudi in kulture. Gospa iz pisarne za Erasmus prakso v Grazu, s katero sem se dogovarjala po mailu, me je zelo prijazno sprejela v svoji pisarni in mi dala prve napotke za delo v bolnišnici ter mi izročila uporabne brošure o dogajanju v mestu, zanimivih lokacijah, ki jih je vredno obiskati, itd. Seveda sem našla čas in ob popoldnevih z veseljem odkrivala mesto s pomočjo zelo dobro urejenega javnega prometa, rolala, šla v kino ali na pijačo z novimi in starimi znanci ali pa enostavno uživala v enem izmed številnih parkov in se prepuščala sončnim žarkom.

Moja izmenjava je sicer trajala kratek čas, ampak sem v teh par tednih spoznala veliko novih ljudi, med njimi tudi študenta na izmenjavi iz Brazilije in Latvije, s katerima smo še danes v kontaktu. Lepe spomine imam tudi na številne zaposlene na 3 oddelkih, kjer sem bila praktikantka, saj so vsi bili zelo prijazni in vedno pripravljeni pomagati. Dobro je vedeti tudi to, da so vedno vprašali, ali želim komunicirati v angleščini ali nemščini, saj obvladajo oboje, kar je lahko prednost za koga, ki z nemščino mogoče ni preveč siguren.

Moja Erasmus + izkušnja mi pomeni zelo pomembno doživetje in čudovito izkušnjo v času dolgega 6-letnega študija, saj mi je pomagala pridobiti veliko samozavesti in razbiti mite o tujini in tujih jezikih, odprla mi je pot v svet, saj vsakič, ko mi čas dopušča, z veseljem in brez zadržkov potujem po bolj in manj oddaljenih krajih sveta in najpomembnejše dejstvo je, da mi je ta izmenjava pomagala odkriti kaj resnično želim delati v svojem življenju/poklicu.

Zelo sem hvaležna za to priložnost in res bi priporočala vsakomur, da izkoristi vse, kar mu je ponujeno v času študija, ter s tem pridobi izkušnje in znanje, ki ga ni mogoče pridobiti v skriptah in tudi ne na predavanjih in seminarjih na matični fakulteti.

Sandra Prelog
Medicinska fakulteta

PRAKSA V TUJINI
Avstrija – Graz
oktober 2018 – december 2018

Deli objavo: