ZGODBE

Po čistem naključju sem se znašel v Berlinu

Po čistem naključju sem se znašel v Berlinu

Po čistem naključju sem se znašel v Berlinu. Zaradi študijskih obiskov na Kumamoto University, Japonska in University of California, Los Angeles, ZDA, sem bil primoran vzeti absolventski status, da sem opravil predmete iz prvega semestra drugega letnika magistrskega študija, katerih se prejšnje leto nisem moral udeležiti. Odlično! Tako sem imel po prvem semestru in pred začetkom doktorskega študija na EPFL v Švici, v avgustu, čas, da odidem še tretjič raziskovat v Nemčijo, meni zelo ljubo državo. Predhodno sem bil v Münchnu na Max Plank inštitutu za plazma fiziko in v Erlangenu na tamkajšni univerzi na oddelku za tehnično mehaniko. Ko sem se odločal kam bi šel, je seveda bila prva izbira RWTH Aachen, saj je Aachen moje najljubše mesto v Nemčiji (moja najljubša čajnica, pražarna kave in lebanonska restavracija so tam, logično). Vendar nisem našel inštituta, ki bi se ukvarjal s tem kaj me je zanimalo. Potem je bila druga izbira Dresden, imajo enkratno tehnično univerzo in odličen raziskovalni center (Helmholtz), nikoli še nisem bil, vsi pa pravijo kako lepo mesto je. Ja, tudi tu ni bilo nikogar, ki bi se ukvarjal s tem kaj me zanima. Na Bavarskem sem bil že dva krat, tako da sem rekel, da potem bi pa šel v Baden-Württemberg, Stuttgart je enkratno mesto, pod njim prečudovit Schwarzwald in dva velika vinorodna okoliša, nad njim pa je tako ali tako Pfalz, kjer je najdaljša vinska cesta v Nemčiji (sem jo že dva krat prevozil). Sem našel profesorja na Max Plank inštituto, ki se ravno s tem ukvarja, kar mene zanima. Popravim CV, spišem email, pošlem. Pet ur kasneje dobim odgovor! To je redkost, običajno sem čakal tedne ali celo mesece na odgovore iz Nemčije. Odgovoril je, da ni problema, lahko pridem, ima par projektov, kjer me lahko priključi, vendar ni več v Stuttgartu, temveč je zdaj profesor v Berlinu. No, bom pa šel pogledat to najbolj ne-nemško mesto v Nemčiji, kot rečejo vsi Nemci, tako ali tako sem bil nazadnje pred 15 leti tam, pa še to se nič ne spomnim razen Nike trgovine in KDW-ja.

Bil je konec februarja, vsi izpiti opravljeni, magistrska naloga pa je bila v postopku pisanja. Bil je četrtek, kavček je bil pri roki, jaz pa sem še pil zadnji špricer v mojem preljubem Vinagu. Tik pred 21 uro sem se odpravil proti avtobusni postaji, od koder sem s Flixbusom šel za Berlin. Bilo je zadnjič, saj pot traja 15 ur in je res  boljše plačati 20 EUR več in letet iz Graza. Kakorkoli naslednje popoldne pridem v Berlin. Ničesar se nisem spomnil, pa še avtobus se ustavi na severu zahodnem delu, ki ni prav nič lep. Prvi vtis ni bil dober. Dodatno k temu, še vedno nisem imel stanovanja, ker je nočna mora najti stanovanje v Berlinu. Na srečo je en prijatelj že 2 meseca bil na Erasmus+ praktičnem usposabljanju v Berlinu, tako da sem imel kje za spat prvi teden ali dva. Stanovanje je imel v vzhodnem centru mesta, med vzhodno železniško postajo in Kreuzbergom. Ta vzhodni del Berlina res ni lep, katastrofalen v vseh pogledih. Tako si predstavljam arhitekturo v času Sovjetske zveze. No, reka je lepa. Ampak lokacija je bila dobra, vsi dobri klubi so v okolici. Seveda sva že prvo noč šla ven. Pa čuj, Berlin ni tak napačen, še vedno ni to Nemčija, kot jo poznam, ima pa svoj čar. Zdaj vem zakaj je to party prestolnica sveta. Opravičeno. Seveda če te spustijo v klub, kot moj prijatelj, ki me je aprila obiskal, rad povdari. Včasih čakaš uro in pol v vrsti, potem pa reče vratar, da danes ni tvoj dan. Pa še res ni bil. Bilo je par zelo zabavnih noči v teh petih mesecih.

Seveda nisem samo ponočeval. Berlin ima tri glavne univerze, najstarejša je Humboldt, vendar po delitvi Berlina na vzhod in zahod je ta pristala na vzhodnem delu. Na zahodu so tako postavili novo univerzo imenovano Freie Universität (“prosta” univerza, češ, ker je na svobodnem delu sveta). Poleg teh pa je še TU Berlin, ki je ena izmed številnih tehničnih univerz v Nemčiji. Vse so uvrščene zelo visokok na svetovnih lestvicah in imajo dober sloves. Jaz sem pristal na Freie Universität, natančneje v skupini za Computational and Biological Physics, ki pa spada pod oddelek za matematiko in informatiko. Univerza sama po sebi je fantastično lepa. Prvo je to, da se nahaja v četrti Dahlem, ki je takoj ob četrti Steglitz, kar sta verjetno najbolj zeleni četrti v Berlinu, in Berlin je fantastično posejan z drevesi, kar je takoj razvidno, ko pristajaš z letalom v Teglu. Hkrati je potrebno vedet, da je bil Berlin po vojni popolnoma porušen, in ta del je bil tisti, ki je bil okopiran s strani Američanov, tako da so vse ceste zelo široko grajene, kot je to značilno za ZDA in je redkost v Evropi. Sam kampus pa si je možno predstavljat kot ogromen Tomšičev drevored v Mariboru, vendar s širšimi cestami in še več drevesi. Ko se sprehajaš po kampusu opazuješ stare vile in nove inštitute, ene poleg drugih. Vsaj pol vil je v lasti univerze, tako da mi smo imeli na primer pisarne v eni iz med njih. V okolici Berlina je med drugim tudi ogromno jezer, tako da sva se v času vročinskega vala, ki je bil julija,  s sodelavcem, magistrskim študentom fizike, vsak dan vsedla na bližnji U-Bahn odpeljala do zadnje postaje in se vrgla v Schlachtensee (jezero). To sva naredila kar med malico, ker nama je vzelo 1 uro, bila pa sva v pisarni tako ali tako običajno do 20 ali 21 ure.

Moja naloga na projektu je bila ta, da sem se ukvarjal z molekularno dinamiko, pri čemer sem simuliral tok plina skozi porozen medij. Na primer, skozi biloško tkivo, kjer je vse zelo natrpano in je prehodnost molekul otežena. Delo v začetni fazi je bilo precej težko, saj je program, s katerim sem delal, bil razvit s strani profesorja, kar posledično pomeni, da ne moreš najti navodil in forumov na spletu s katerimi bi si lahko pomagal. Kakorkoli, imel sem veliko srečo s profesorjem, saj si je vedno vzel ves potreben čas, da je meni inženirju razložil vso fiziko, ki je nisem razumel in mi tudi domagal pri pisanju kode. Sedaj ko sem v Švici imam druge stvari, ki se jih morem naučit, tako da mi zmanjkuje časa za ta projekt, vendar smo še vedno v stiku in občasno kaj pomagam.

Kar mi je posebej všeč na velikih univerzah, kot je FU Berlin, tudi TU München, RWTH Aachen, UCLA in sedaj EPFL, je pestra izbira obštudijskih aktivnosti in možnosti dodatnega izobraževanja. Nekaj krat na teden smo prejeli vabila na predavanja raziskovalcev, ki so prihajali iz celega sveta. Običajno sva s sodelavcem enkrat tedensko bila na teh predavanjih. Če se je slišalo koliko toliko zanimivo ali pa je bilo povezano z najinim delom, sva se udeležila. Vedno si se kaj novega naučil in spoznal nove ljudi. Na enem izmed teh predavanj sva dobila idejo za raziskovanje, katere se počasi lotujeva. Maja sva se tudi visoko ambiciozno udeležila predavanja raziskovalca iz ETH Zürich na temo čas v kvantni mehaniki. To je bilo prvič v mojem življenju, da že na drugi prosojnici nisem vedel o čem se gre vse skupaj. Kolega fizik tudi ne. Proti koncu izmenjave sem se tudi udeležil dolge noči znanosti v Berlinu, kjer kupiš vstopnico in lahko obiščeš večino univerz in inštitutov, kjer študentje in raziskovalci prikazujejo raziskave na katerih sodelujejo. Dogodek traja 2 dni, vendar je nemogoče obiskat vse kar te zanima, saj so raziskovalni inštituti razpršeni po celotnem Berlinu, ki pa je vseeno največje mesto v celinski Evropi (Moskva in Istanbul izvzeta). Med drugim je na območju FU ogromen botaniči vrt, ki ga vredno obiskat.

Enkrat smo celo dobili povabilo na otvoritveni dogodek za Math+, ki je nek nov raziskovalni projekt na področju matematike, ki povezuje glavne inštitucije v Berlinu. Finta je bila, da so želeli zapolniti to veliko dvorano in so vse povabili. Otvoritven dogodek s predstavo je bil zelo zanimiv, kot študent pa tako ali tako ne moreš reči ne zastojn hrani in pivo. Dogodkov v Berlinu ne zmanjka.

Vedno znova sem presenečen, ko mi študenti rečejo, da ne gredo na izmenjavo, ker znajo samo angleški jezik, kar pa ni materni jezik v večinskem delu Evrope. Neumnost. Če odideš na raziskovalni inštitut boš gkomuniciral v angleščini. V Berlinu je prvič bilo, da sem imel v pisarni Nemca. V Münchnu sem si pisarno delil s študentko iz Mavricija, v Erlangnu sem bil s Kitajcem, Ukrajincem in Irančanom, v Berlinu pa nas je bilo okrog 10 v pisarni in samo dva sta bila Nemca. Nikoli ni dolgčas. Podobno se zgodi če pristaneš v Industriji. V kolikor gre za večje podjetje bo delo potekalo večino časa v angleščini. V srednji in severni Evropi pa je znanje angleščine odlično, tako da se tudi na ulici ni problem znajti.

Pod črto potegnjeno. Bila je še ena enkratna izmenjava na kateri sem se ogromno naučil, spoznal nove ljudi, pridobil nove prijatelje s katerimi delim raziskovalne interese, prav tako sem še boljše spoznal en kotiček Nemčije. Za Berlin pa povem enako, kot sem rekel za Frankfurt lani oktobra: “Nikoli si nisem mislil, da bom to rekel, ampak jaz se vidim tu živet”. Vendar samo v Steglitzu.

Žiga Časar
Fakulteta za strojništvo

PRAKSA V TUJINI
Nemčija – Berlin
februar 2019 – julij 2019

 

Deli objavo: