ZGODBE

Izkušnja pa pol

Izkušnja pa pol

Tuja država, plačani stroški, druga kultura, zabave in lažje opravljanje izpitov. Se sliši lepo, mar ne? To so bile moje asociacije, ko sem slišala za Erasmus program. Mislim, samo enkrat si študent in zakaj ne bi tega izkoristil z ozirom, da ti takšna izkušnja zna koristiti na tvoji poklicni poti? In ker ima naša država tako lepe sosedske odnose (ter ker ima moj program sklenjene Erasmus pogodbe samo s 3 državami) sem se odločila za majhen, (ne preveč) oddaljen Linz v Avstriji. Tam je pozicioniran JKU (Johanness Kepler Universitat), ki šteje med ene najboljših fakultet v zgornji Avstriji. S pomočjo erasmus koordinatorice, ki mi je razlagala postopek izmenjave, sem zbrala vso dokumentacijo, poskrbela za študentski dom in bila v polnem zagonu, da spoznam naše avstrijske sosede.

»Kovček, laptop, ja mama sem na postaji, okei bom«, to so bile moje umiritvene besede mami preden sem zjutraj vstopila na avtobus, ki je peljal direktno do Linza. Sem takrat vedela, kaj me čaka naslednje mesece? Niti približno, moj cilj je bil samo: opravi izpite, najdi mentorja za magistrsko, bodi pridna.

Ko prispeš v tujo državo, preden pričneš z resnim delom (imenovan »fax«) imaš prvi mesec prost. V tem času obiskuješ tečaj za izbran tuji jezik in fakulteta te vpelje v samo kulturo države. Po slovensko povedano, čez dan hodiš na izlete, zvečer pa na privat zabave. In moja opažanja? Ženske pijejo pivo kakor moški, trgovine so ob nedeljah zaprte, uradne ustanove pa imajo zapisan delovnik samo za okras, saj vedno, ko jih rabiš ne delajo. In Avstrijci mislijo, da so lipicanci njihovi konji. Kot Slovenka, sem jih podučila, da je čisto dovolj, da imajo dunajca in slavnega brkatega diktatorja.

Izpostaviti moram gospe iz erasmus pisarn. Kolikor se držijo svojega delovnika in so nam strogo zabičale, naj se jim slučajno ne naslikamo 5 minut pred zaključkom v pisarni, so nam bile vedno na voljo. Potrebuješ nasvet, dokumentacijo, opomnik za oddajo prijavnic, kuli? Ni problema, gospe iz erasmus pisarne bodo za to poskrbele. Poleg zabav, spoznavanja novih ljudi in ostalega, vse ni bilo tako brezskrbno. Kot sem zapisala, sem na erasmus prišla z namenom in profesorji so bili zelo odprti, pripravljeni pomagati ter te usmerjati, sploh, ko sem jih prosila za pomoč pri magistrski nalogi in iskanju pripravništva.

Z marcem se je pričel novi semester in mogoče sem bila na celo treh predavanjih (uvodnih). Na tej točki bom rekla samo – hudič, pa korona. Moje pripravništvo, pomoč profesorjev in njihovo držanje študentov za rokico, vse je splavalo po vodi. Naenkrat je vse potekalo preko mailov, odzivnost profesorjev je bila manjša in bolj odrezava, praktično bil si pripravljen se znajti sam in se naučiti obvezne snovi iz ppt.jev, naloženih videoposnetkov zoom meetingov in indijskih youtube posnetkov (tisti, ki programirate veste kaj imam v mislih).

Kar se šolskega sistema tiče, je drugačen. Torej, v roku semestra moraš napraskati 20 ECTS, en predmet na JKU je vreden 3 ECTS, sklepam da zato, ker imajo vaje in predavanja ločena. V pisarni ti svetujejo, da si izbereš še kakšen predmet poleg za slučaj, da ti ne uspe opraviti vseh prvotno zadanih izpitov, saj potrebuješ teh 20 ECTS za uspešno opravljeno izmenjavo. Tekom semestra tedensko oddajaš seminarje in glej ga zlomka! Vsi izpiti so natrpani konec junija, takoj, ko zaključiš s predavanji. So pa profesorji toliko uvidevni, da nimaš več izpitov v istem dnevu. Zveni težko? Definitivno sem takrat začela ceniti naš šolski sistem.

Nazaj na korono. Mislim, da ko je ta izbruhnila v Sloveniji, smo se mi v Linzu odpravili na izlet v Salzburg. Manj turistov, več zabave za nas. Zelo odgovorno, saj vem. JKU se je takrat že zaprl in vse je že potekalo online in spomnim se, da sem svoji mami javila, da je izbruhnila apokalipsa, saj so se pokvarili vsi pralni stroji v študentu, wifi.ja je zmanjkalo in trgovine so zaprte. »Dovolj je, ti prideš domov«. Tako sem še tisto noč, tik preden so zaprli meje prišla nazaj v Slovenijo. V času, ko sem bila doma, sem še vedno ohranjala stike s prijatelji iz Linza, ki so me obveščali o tem kaj se dogaja. Iskreno, ukrepi izvedeni v Linzu, so bili izvedeni v Sloveniji tudi. Bil je popoln lockdown in jaz živim na vasi. Pod eno streho, s svojo družino. Redko sem za več dni doma in kolikor imam rada svojo družino, 24/7 skupaj je bilo preveč za nas vse. Z očetom sva izkoriščala obvezne nakupe samo, da sva lahko šla iz občine. Ugotovila sem, da lahko svoje »sprehode« po naravi uporabim za čik pavze (ne, starši »ne vedo«, da kadim) in nakup domačih jabolk pri lokalcih je bil samo izgovor, da sem lahko šla na zmenek (ne, tudi za to straši »niso vedeli«).

No, s koncem maja so se meje pričele rahljati in končno sem se vrnila v Linz, saj se je bližalo izpitno obdobje. Verjela sem, da se bom lažje osredotočila na snov. In še vedno sem plačevala študenta, kar je tudi nek smiseln razlog za vrnitev. Izpiti so potekali online, torej predhodno si se prijavil na izpit, na dan izpita si se vpisal v moodle in tam so ti profesorji naložili datoteko. Seveda, je vse potekalo preko zoom meetinga in obvezno si poleg deljenja zaslona moral imeti vklopljeno kamero tudi na telefonu, ki je bila usmerjena točno vate, tvoje roke in računalnik.

To je bila moja izmenjava. Laž bi bila, če bi rekla, da sem uživala na polno in spoznala ogromno ljudi. Moja erasmus izmenjava ni bila v celoti pokrita s vrtnicami, je bilo kar nekaj trnja (hhm korona). Lahko rečem, da sem svojo izmenjavo uspešno zaključila in kolikor mi je žal, da nisem imela priložnosti spoznati »pravih« Avstrijcev, saj je verjetnost, da v študentu naletiš na Turka, Čeha, Srba ali Slovaka večja, ti s katerimi sem bila v interakciji, so bili gostoljubni in prijazni. Še posebej, če si se trudil z njimi govoriti nemško. Kljub temu je bila izkušnja, ki me je naučila se prilagoditi določenim situacijam, nikoli obupati in sprejeti pomoč ljudi, saj so zato tam.

Za zaključek, bom še kdaj ponovila Erasmus+ program? Sam program je kljub ogromni papirologiji dobro izveden in ti da neke kompetence za prihodnost. Osebno močno dvomim, da bi to še kdaj ponovila. Praksa? Seveda, to bom preizkusila, kar se fakultete tiče, se bom trenutno držala svoje FZV.

Tjaša Pečovnik
Fakulteta za zdravstvene vede Univerze v Mariboru

IZMENJAVA V TUJINI
Linz, Avstrija
Trajanje izmenjave: februar – julij 2020

Deli objavo:

ZGODBE

Biti sam s sabo

Biti sam s sabo

Oktobra 2019 sem doživela zelo neprijetno izkušnjo s fantom, ki sem ga spoznala na Erasmus izmenjavi 2018/2019. Ob koncu najine ‘zveze’ sem izgubila voljo do večine stvari, nisem vedela kako naprej, saj sva imela trdne načrte se preseliti v tujino.

Ravno sem začela z absolventskim stažem, zato me tudi šola ni mogla zamotiti. Novembra sem prejela e-pošto od Univerze v Mariboru, da so še prosta mesta za Erasmus izmenjavo v letu 2020. Zdelo se mi je, da je bilo sporočilo napisano zame, zato sem se odločila, da se prijavim.

Izbrala sem si Berlin. S prej omenjenim fantom sva preživela moj rojstni dan v Stuttgartu in še vedno sem močno (pod)zavestno povezovala njega in celotno Nemčijo. Tako da sem se odločila za Berlin, da izbrišem to povezavo v glavi in da ustvarim nove spomine, ki bi ‘zbrisali’ spomine nanj. Poleg tega pa sem bila leto prej nekaj dni v Berlinu in sem vedela kaj približno pričakovati od mesta.

Prijavili sva se skupaj z bivšo sošolko, ki je bila takrat tretji letnik. Ko mi je konec januarja povedala, da si ne želi na izmenjavo, ker na to še ni pripravljena, sem se odločila vseeno izpeljati moje načrte, saj sem leto prej že bila na izmenjavi in sem vedela kaj približno pričakovati.
A vse moje izkušnje me niso pripravile na izbruh pandemije in karanteno.

Moram priznati, da sem imela veliko srečo, saj sem kmalu po razpadu prejšnje zveze spoznala drugega fanta, ki me je kar precej zamotil. Veliko časa sva preživela skupaj in se zelo zbližala.

Marca 2020 sem začela z izmenjavo, prvi mesec smo imeli intenzivni tečaj nemščine, ki ni bil obvezen. Uradno se semester še ni začel. Zdaj ko razmišljam za nazaj, obžalujem, da sem hotela ‘narediti nekaj več’ in si olajšati moje bivanje v Berlinu. Če bi se odločila, da me nemščina ne zanima, bi ostala v Sloveniji, preživela karanteno v znanem okolju in privarčevala veliko denarja.

V Berlin sem prišla teden pred začetkom tečaja, da sem imela čas raziskovati in spoznati kako delujejo stvari tam. Z mano je prišel na počitnice za en teden tudi fant, ki je preživel z mano zadnjih nekaj mesecev. Situacija je bila že kar resna glede koronavirusa, vsi smo bili že bolj pazljivi, a se še vseeno ni govorilo o karanteni. Preživela sva odličen teden v raziskovanju tega umetniškega mesta. Ogledala sva si glavne znamenitosti – Brandenburška vrata, East Side Gallery, center Berlina itd. Čeprav mesto nima morja ali znamenitosti kot je Eifflov stolp, med pohajkovanjem ugotoviš, da ima Berlin posebno atmosfero, dušo, takšne energije v drugih mestih ni.

Seveda sva kot vsi turisti poskusila priti v enega izmed znanih klubov, a naju niso spustili notri. Takrat sem si mislila: ‘Nič zato, imam še šest mesecev časa, da izkusim vse, kar ima to mesto za ponuditi’. Ha ha.
Moj spremljevalec je odšel domov 11. marca in ujel še zadnji let pred zaprtjem meja. 13. marca je bila v Nemčiji razglašena pandemija in ugasnilo je vse življenje v mestu.

Vsi, vključno z mano, smo mislili, da bo karantena trajala le nekaj tednov, zato sem se odločila ostati in poskusiti živeti sama s sabo.

Vsak dan smo imeli približno eno uro tečaj nemščine, preostali čas pa sem pisala diplomsko nalogo, občasno telovadila in zapravljala čas. Imam srečo, da zelo uživam v brezdelju. Glede na to, da sem veliko delala pred odhodom na izmenjavo (strežba in delo na bencinskem servisu), mi je zapovedana karantena dobro dela. Iskreno nisem pogrešala nikogar, saj cenim čas zase, pomagali pa so tudi redni video-klici z domačimi in prijatelji.
Imela sem tudi to (ne)srečo, da sem našla zasebno namestitev, dvosobno stanovanje, a v drugi sobi ni bilo nikogar. Po eni strani sem si želela malo družbe, po drugi pa sem se zavedala, da bi bilo biti zaprt z neko neznano osebo zelo težko, še posebej če se nebi razumeli.

Dnevi so minevali, vsak čisto preveč podoben prejšnjemu, gostujoča fakulteta je kar naprej zamikala začetek semestra, zamenjevala predmete, ki naj bi jih predelovala tekom semestra, jaz pa sem kljub vsemu nekako zapolnjevala svoje dneve. Skoraj vsak dan sem odšla v trgovino, saj peš nisem mogla kupiti toliko stvari, tako kot vsaka druga punca sem se resneje začela ukvarjati s telovadbo in lepo post-karantena postavo. Malo sem raziskovala okrožje v katerem sem prebivala – Adlershof, a na žalost ni bilo veliko za videti. Silila sem se, da sem odšla na kakšen sprehod, ko so se ukrepi malo sprostili. Na sprehodih uživam le, če sem s psom. Tam pa sem bila sama, brez volje, v okrožju pa dejansko en umetno narejen gozd. S fantom, ki je prišel z mano v Berlin sva se še bolj zbližala, bila sva na zvezi 24/7, vsak večer pa sva tudi skupaj gledala filme na Netflixu.

Proti koncu aprila sem imela že malo dovolj vsega, tako da sem se odločila, da bo prihodnost moje izmenjave odvisna od predmetov, ki sem jih izbrala. Počakala sem do 20. aprila, ko smo končno začeli s semestrom. HWR Berlin je že tako v drugem semestru ponujal večinoma pravno – ekonomskih predmetov, tako da nisem bila najbolj navdušena nad tem. Ko pa sem videla, kako bodo potekali predmeti in kaj profesorji zahtevajo, sem se odločila, da ni vredno nadaljevati. Odločila sem se, da se po hitrem postopku vrnem domov. Sporočila sem lastnici stanovanja, da hočem oditi, a seveda se to ni zgodilo brez sto in enega zapleta.

V tistem obdobju sem že čutila domotožje, pogrešala sem mojega fanta, vse bolj pa mi je tudi manjkal človeški stik, video mi ni več zadostoval. Edine pogovore, ki sem jih imela v živo, so bili s prodajalci in prodajalkami v trgovini. Pošteno sem se že naveličala sprehodov skozi gozd, ležati se mi ni več dalo, vsaka malenkost me je ziritirala. Skoraj vsako jutro sem se prisilila k telovadbi, saj mi je dobro delo spustiti iz sebe odvečno energijo. Imela sem željo videti Brandemburška vrata ob sončnem vzhodu, a kljub neomejenem času in možnostih nisem našla volje in energije, da bi odšla v center mesta. V celotnem obdobju moje izmenjave si sama nisem šla ogledati nobenih znamenitosti.

Stanovanja nisem smela zapustiti do izteka treh mesecev od podpisa pogodbe. Ker sem bila ‘prisiljena’ podpisati (in seveda plačati) dva tedna pred prihodom v Berlin najemno pogodbo, češ da si rezerviram mesto, saj gospa ne bo imela praznega stanovanja, so trije meseci pretekli 19. maja. Ker sem odšla iz stanovanja predčasno, sem morala poiskati osebo, ki bi prevzela mojo pogodbo. Ogledi so potekali preko video-klica in med enim od ogledov sem se pogovarjala s fantom iz Indije, ki je bil v podobni situaciji kot jaz. Februarja je prišel delati v podjetje Apple, a tudi ni spoznal nobenih ljudi in je v samoti preživljal karanteno. Ker so bila zbiranja na javnih mestih že dovoljena sva se zmenila za kavo v East Side Gallery. Ne znam razložiti kako dobro se je bilo končno z nekom pogovarjati v živo.

Ker letalski prevozniki še niso izvajali prevozov, sem na Facebook skupini našla Slovenca, ki izvaja prevoz ljudi in predmetov iz Slovenije do Berlina in nazaj. Spomnim se, da sem komaj zaspala dan pred odhodom, na dan odhoda pa sem bila tako vesela in zivčna, da mi je bilo malo slabo. Žalosti me, da sem bila tako vesela oditi iz tako posebnega mesta in pustiti to neizkoriščeno priložnost za sabo. Pregovor pravi, da se vse zgodi z razlogom. Karantena v Berlinu mi je to pokazala.

Ob koncu izmenjave sem dokončala diplomsko nalogo ter jo zagovarjala teden po vrnitvi domov. Čeprav izmenjava niti približno ni bila takšna kot sem si jo predstavljala ali želela, sem se naučila veliko o sebi. Mama mi je vedno govorila, da se ne znam zabavati sama s sabo. V skoraj treh mesecih samote sem se naučila kako preganjati dolgčas sama s sabo, kako se zabavati, pomiriti samo sebe v slabih trenutkih in dejansko biti sama in ne osamljena. Premagala sem strah pred tem, da je nekdo v moji hiši kadar sem sama, kar je bil velik problem pred tem.

Neizmerno sem tudi hvaležna mojemu fantu, s katerim se brez karantene verjetno ne bi tako zbližala, saj bi bila oba preveč zaposlena z zunanjim svetom. Sedaj živiva skupaj od moje vrnitve nazaj in tega ne bi zamenjala za nič na svetu.

Doživeta izkušnja me je naučila kako živeti in predvsem, kako uživati sama s sabo.

Neja Gantar
Fakulteta za varnostne vede Univerze v Mariboru

IZMENJAVA V TUJINI
Berlin, Nemčija
Trajanje izmenjave: marec – maj 2020

Deli objavo:

ZGODBE

Moja Erasmus izkušnja v Münchnu

Moja Erasmus izkušnja v Münchnu

Že od drugega letnika sem bila trdno prepričana, da se bom odpravila na izmenjavo. Želela sem izkoristiti možnost, ki mi jo ponuja univerza. Vsi, s katerimi sem se do takrat pogovarjala, so bili s svojo izkušnjo več kot zadovoljni in so mi rekli: »Kamorkoli boš že šla, ne bo ti žal.« Najprej sem razmišljala o Pragi, potem o Poljski (Krakow). Odločala sem se med univerzami, ki so ponujale program v angleškem jeziku, ker je bila moja angleščina precej boljša od nemščine. Ko pa je prišel čas odločitve, sem vendarle premagala svoj strah in se odločila, da grem v Nemčijo in izpopolnim svoje znanje jezika. Kot pravijo: »Kdaj, če ne zdaj.«. München je bil moja končna izbira, predvsem zaradi bližine mesta in priznanosti univerze.

Še vedno se spomnim, ko sem se 2. septembra ponoči odpeljala s Flixbusom. Ko smo prispeli, je bilo sicer deževno, ampak mi to ni pokvarilo razpoloženja. »Kako veliko mesto!«, sem si mislila. Stanovala sem v študentskem domu, pri čemer sem imela veliko srečo, da so me sploh izbrali, potem pa sem dobila še apartma z lastno kuhinjo in kopalnico v neposredni bližini Olympiaparka. Boljše sobe si ne bi mogla želeti. Prednost stanovanja v študentskem domu je bila tudi ta, da sem se lahko udeleževala dogodkov, ki so jih organizirali tamkajšnji študenti. Enkrat smo šli na pohod, drugič smo imeli kuharski tečaj (Falafel Kochkurs), izdelovali smo origami, imeli izmenjevalnico oblačil… Vsak teden se je v skupnih prostorih izvajala zastonj joga, v Olydorfu (tako se imenuje študentsko naselje, v katerem sem stanovala) pa so imeli tudi čebelarsko skupino in svoje čebelje panje; udeležila sem se izdelovanja svečk iz voska in »folije« za živila iz voska. Ko smo ravno pri folijah, nasploh so se študenti trudili, da bi bil njihov okoljski odtis čim manjši. Odpadke ločujejo bolj aktivno kot pri nas, za embalažo sta npr. dva koša – eden za konzerve in aluminij ter drugi za plastiko. Vsak študent je imel svoj koš za bio odpadke in je zastonj dobil tudi papirnate vrečke. Na nekaterih predelih Münchna prebivalci v posebne koše ločujejo tudi steklo glede na barvo. Ko smo se o tem pogovarjali v skupini na jezikovnem tečaju, smo ugotovili, kakšne razlike so v bistvu med nami: v nekaterih državah (npr. Ukrajina, Romunija) odpadkov še vedno sploh ne ločujejo. Meni je bilo všeč, da se v Nemčiji na okolje daje večji poudarek; spodbujali so nas tudi k udeležbi na Global Climate Strike, v študentskem naselju pa so redno potekali sestanki, na katere so vabili udeležence z novimi idejami o tem, kako bi lahko pripomogli k varovanju okolja.

Prebivalci Münchna pa ne skrbijo le za okolje, spodbujajo tudi skrb za lastno zdravje, tako telesno kot duševno. Študentom je za le 7-15€ na semester na voljo treniranje najrazličnejših športov, od športov z žogo, plesa, borilnih veščin in joge, pa do vodnih športov in plezanja; sama sem hodila na akrobatiko. Že sam sprehod po parku ti je lahko v inspiracijo, ko vidiš, koliko ljudi se odpravi ven teč, na sprehod ali pa samo uživat ob zahajajočih žarkih sončka.

München je drugače (vsaj po mojem mnenju) zelo lepo mesto. Največ lepote mesta opaziš, ko se voziš s kolesom. Predvsem številni čudovito urejeni parki v Münchnu so me najbolj očarali. Spomladi si nisem več kupila karte za podzemno železnico, večinoma sem se peljala s kolesom. Praksa, ki sem jo takrat opravljala, sicer ni bila daleč stran (15 minut vožnje s kolesom), sem se pa kakšen vikend odpravila tudi na daljši izlet. V večjih mestih imaš tudi na aplikacijah ogromno predlogov, kam se lahko odpraviš, pa naj bo to pohod, tek ali kolesarski izlet. Tudi kulturno je München zelo raznoliko mesto. Sama nisem bila do drugih kultur ali ras nikoli nestrpna, vendar je vseeno drugače, ko si vsak dan obkrožen z drugačnimi. Še bolj se navadiš, še bolj sprejmeš, še bolj ceniš to raznolikost. Hvala bogu, da nismo vsi enaki! V Münchnu je tudi veliko prebivalcev bivše Jugoslavije, zaradi česar se včasih počutiš bolj domače. Na večtedenskem tečaju pletenja in kvačkanja, ki sem se ga udeležila pozimi, sem npr. spoznala enega Srba. Po koncu prvega srečanja sva skupaj odšla do postaje, pri čemer sva se pogovarjala malo po srbsko, malo po slovensko, malo po nemško in malo po angleško.

Tudi septembrskega tečaja jezika smo se udeležili študenti iz vseh koncev sveta. V skupini smo imeli med drugim eno Kitajko, ki je ob začetnem predstavljanju povedala: »Ime mi je Yuwen Hua, ampak moje nemško ime je Mia«. Ni ji bilo treba niti počakati na naše obupane poglede, svoje nemško ime je imela pripravljeno že vnaprej!

Semester se je začel 14. oktobra. Za nas Erasmovce ni bilo nobenega posebnega programa, priključili so nas k ostalim nemškim študentom. Kljub oviri zaradi jezika me je ostalih 5 članov naše skupine hitro sprejelo. Pri prvem predavanju me je najbolj presenetilo to, da so na koncu predavanja študenti začeli vsi naenkrat udarjati s členki po mizi. Kot neke vrste aplavz, le da ni tako glasno. To se mi je kar dopadlo, sej se tako na nek način zahvališ profesorju za predavanje. Pri nas namreč po koncu predavanja študenti čim prej pospravimo svoje stvari in se odpravimo iz predavalnice. Razliko sem opazila tudi v tem, da študente ni sram postavljati vprašanj. Zavedajo se tudi, da neumnih vprašanj ni. Če na koncu, ko profesor reče »Sedaj pa je čas za vaša vprašanja«, ne bi nihče ničesar vprašal, bi bilo čudno, medtem ko je pri nas čudno, če si kdo upa zadrževati sošolce in profesorja z dodatnimi vprašanji. Nasploh je v Nemčiji večje spoštovanje med profesorji in študenti. Zelo redko se zgodi, da kdo zamudi na predavanje, kar velja tako za profesorje kot za študente. Dopadlo se mi je tudi to, da so predavanja oz. seminarji trajali največ 45 minut, po največ 2 zapored. Pri nas ni tako, pričakuje se, da bo študent ostal enako zbran tudi po 4 urah predavanj. Kot najbolj zanimivo stvar na faksu pa bi izpostavila »K pacientu orientirano komunikacijo«. Dogodek je enkraten, študenti pa dobijo vnaprej posredovane scenarije različnih situacij med zdravnikom in pacientom, ki komunikacijsko predstavljajo večji zalogaj (npr. alkoholik, ki ne priznava svojega problema in pride v ordinacijo skupaj z ženo, najstnica z anoreksijo, mati samohranilka s samomorilnimi mislimi,…). Za paciente so najeli profesionalne igralce! Svoje vloge so vsi odlično odigrali in nas nemalokrat spravili v zadrego. Pohvale vredna ideja, upam, da mi jo uspe inkorporirati tudi na naš faks.

Izkušenj, ki sem jih odnesla iz izmenjave, je ogromno. Izboljšala sem se v organizaciji, postala sem bolj samostojna. Kljub temu, da je faks od mene zahteval precej časa in sem ga morda zaradi jezika za učenje porabila še več, mi ga je ostalo več kot dovolj za ostale stvari, ki me zanimajo in veselijo. Prednost tega, da je München malo večje mesto, je ta, da ti ponuja ogromno možnosti. Sicer pa se, če ne drugega, naučiš skrbeti sam zase – biti sam odgovoren za nakupe v trgovini in to, kaj ješ, sam prati svoje perilo, sam poskrbeti za odprtje bančnega računa in pravočasno posredovano dokumentacijo na najrazličnejše konce, itd. Prepričana sem, da mi bo izkušnja pomagala tudi pri iskanju zaposlitve. Hvaležna sem vsem, ki so mi omogočili to Erasmus izkušnjo, z velikim veseljem bi jo ponovila!

Karin Udvanc
Medicinska fakulteta Univerze v Mariboru

IZMENJAVA V TUJINI
München, Nemčija
Čas izmenjave: september 2019 – avgust 2020

Deli objavo:

ZGODBE

Kratko, vendar sladko

Kratko, vendar sladko

Od nekdaj sem rada potovala, raziskovala nove kraje in spoznavala nove ljudi. Najprej seveda z družino, kasneje pa s prijatelji ali sama. Vendar potovati ni enako, kot se preseliti za nekaj časa v tujo državo in tam živeti v njihovem vsakdanu. Iti na izmenjavo in to izkusiti je bila moja želja že od začetka študija. Ker pa je od besed do dejanj še dolga pot, nisem nikoli oddala prijave, saj je bilo zmeraj nekaj na poti. Ko si med študijem že začneš utrjevati pot in poganjati korenine je težko kar naenkrat za toliko časa zapustiti vse in se podati v neznano. Spomnim se, da sem se tisti dan učila za izpit. Sedela sem za mizo pred mednarodno pisarno EPF. Ko sem si ogledovala plakate me je prešinilo »kaj pa če?«. V roke sem vzela telefon in preverila rok prijave. Bil je le še 2 dni. Pozanimala sem se, katere destinacije so še proste in naslednji dan oddala prijavo. Izbrala sem mesto Porto.

Šele ko sem oddala prijavo, sem se pozanimala o mestu in fakulteti, na katero sem se prijavila. Nikoli prej še nisem bila na Portugalskem. Že misel na to, da je Porto obmorsko mesto se mi je zdelo razburljivo. Pred odhodom sem že kar nekaj prebrala o državi in mestu, v katerega sem bila namenjena. Vendar si nisem pustila preveč zamišljati kako bo, saj s pričakovanji pridejo tudi razočaranja, zato sem se samo prepustila toku dogodkov.

Najprej je bilo potrebno izbrati stanovanje, v katerem bom živela. V svojih študentskih letih sem živela doma in nekaj časa sama v svojem stanovanju. Torej izkušenj, živeti s ljudmi, ki imajo drugačne navade, nisem imela prav veliko. Priznam, da sem veliko razmišljala o tem, kaj naj naredim. Najbolj pomembno mi je bilo to, da živim v centru mesta. Porto je relativno veliko mesto in želela sem doživeti utrip le-tega, saj morda nikoli več ne bom imela priložnosti izkusiti, kako je živeti v velikem mestu. V stanovanju sem želela imeti poleg svoje sobe tudi urejeni kopalnico in kuhinjo. Prav tako pa mi je bilo pomembno tudi, da ima stanovanje skupen prostor, kjer bi se lahko družila s sostanovalci. Tako se je moj izbor nekoliko zožil in na koncu sem izbrala stanovanje, z 9 sobami. Verjamem, da se sliši to morda preveč, vendar moje razmišljanje je bilo naslednje. Ob prihodu v Porto nisem poznala nikogar. Čeprav mi ni težko sklepati poznanstev, je vseeno lažje, če že takoj spoznaš nekaj ljudi, ki delijo enako izkušnjo kot ti. Čeprav imam izkušnje, da se z vsemi ne moreš vedno razumeti, sem si mislila, da ni kaj, da se nebi razumela z vsaj enim izmed sostanovalcev.

Moja pot se je začela z letom iz Dunaja v Porto, kjer sem imela organiziran prevoz iz letališča, do stanovanja. Tam me je sprejel lastnik stanovanja in takoj, ko sem vstopila sem videla punco, s katero sem sedela na letalu na poti v Porto. Čeprav na letalu nisva spregovorili niti besede, me je tudi ona prepoznala in nemudoma začela pogovor. Že po nekaj stavkih sem ugotovila, da prihaja iz nam sosednje države Hrvaške. Pogovor sva tako nadaljevali vsaka v svojem jeziku in že prvi dan skupaj šli raziskovat mesto.

Minil je prvi teden in stanovanje se je napolnilo. Naenkrat je v njem prebivalo 9 študentov. Nad sostanovalci sem bila navdušena. Bili smo pisana druščina in veliko smo se družili v skupnih prostorih. Imeli smo skupne večerje, organizirali čistilne akcije stanovanja, raziskovali mesto, delili vtise, se smejali, hodili na zabave, dogodke in spoznavali drug drugega. Moja pričakovanja, da se bom ujela z vsaj enim sostanovalcem se tako niso uresničila, saj smo se vsi med seboj odlično razumeli. Kot nad sostanovalci sem bila navdušena tudi nad mestom, ki ga bom v prihodnosti definitivno še obiskala. Všeč mi je arhitektura mesta in zgodovinske zgradbe, ki jih ne moremo primerjati z našimi, saj je stil gradnje popolnoma drugačen. Večkrat smo se s prijatelji sprehajali po mestu. Seveda smo najprej obiskali znane predele kot so Ribeira, Via Catarina, Aliados, dočakali sončni zahod v parku Jardim do Morro itn. Sčasoma pa smo začeli odkrivati tudi razne simpatične uličice, ki niso preplavljene s turisti in kjer smo lahko popili kavo ali kozarec vina, kot pravi domačini. Porto ima tudi dobro razvejan avtobusni in podzemni promet. Ena izmed podzemnih linij te pripelje tudi do najbolj znane plaže Praia de Matosinhos, kjer smo preživeli kar nekaj popoldnevov. Zraven smo vzeli žogo, frizbi in pijačo. Dan je ob dobri družbi in glasbi še prehitro minil. Čeprav je bilo marca še nekoliko hladno, je bilo v lepem vremenu tam veliko ljudi in surferjev. Ocean je bil prijetno hladen, zato nihče od nas ni zbral poguma, da bi se v njem kopal.

Nekje na pol poti med mestom in plažo se je nahajala moja fakulteta ISAG. To je zasebna šola, ki je veliko manjša od EPF. Bila sem presenečena nad njeno velikostjo vendar sem se hitro navadila. Spoznala sem osebje v mednarodni pisarni in kaj kmalu tudi ostale Erasmus študente. Torej naš »Welcome day« je potekal drugače, kot na drugih fakultetah. Moram reči da sem bila presenečena nad organiziranostjo in prijaznostjo vseh, s katerimi sem prišla v stik. »Welcome day« se je začel s predstavitvijo po državah. Slovenijo sva predstavljali dve študentki. Vnaprej sva se morali pripraviti in povedati zanimiva dejstva o Sloveniji. Prav tako so to storili tudi vsi drugi in sledila je pogostitev, ki je potekala nekoliko bolj sproščeno. Tam smo se študenti pobliže spoznali. Nekatere sem prepoznala že iz Erasmus zabav, na katere sem hodila s sostanovalci. Najbolj me je presenetilo to da je bilo veliko ljudi iz Hrvaške. Že v stanovanju sem živela s tremi. V dveh mesecih pa sem jih spoznala skoraj petnajst. Zelo dobro smo se razumeli. Zdi se mi, da smo čutili nekako povezanost, ko smo bili skupaj tako daleč od doma. Zmeraj sem se šalila, da sem tukaj spoznala več Hrvatov, kot če bi bila na izmenjavi v Splitu, ki je pravzaprav bila moja druga želja, ko sem se prijavljala. Naše druženje so prekinili profesorji, ki so nas pozvali, da se odpravimo v mesto. Z metrojem smo se odpeljali do centra in nadaljevali pot peš do reke Douro, kjer nas je čakala ladja. V načrtu sem imela, da se bom enkrat peljala z ladjo po reki in sem bila zelo vesela, da se je to zgodilo tako hitro. Razgled iz ladje na Ribeiro in zgradbe, ki so zgrajene na hribu, je čudovit. Prav tako pa smo lahko še iz druge perspektive videli znani most Luís I Bridge. Vožnja z ladjo je trajala nekje eno uro in ko smo prišli nazaj, se je naš »Welcome day« tudi končal. Predavanj na fakulteti nisem imela veliko in tako mi je tudi ustrezalo, saj sem imela veliko časa, da izkusim življenje v mestu. Ker so bili moji sostanovalci veliko bolj zasedeni z obveznostmi, sem se večkrat tudi sama sprehajala po mestu. Kar nekajkrat sem v mestu naletela na koga poznanega in moji plani za tisti dan so se v trenutku spremenili. Na Portugalskem mi je bila všeč predvsem njihova sproščenost in mislim, da smo se kaj hitro vsi nanjo zelo navadili. Vsak dan je bil poseben. Tudi ko smo se do sitega najedli njihove tipične jedi Francesinha, ki bi jo imenovala kar kalorijska bomba in smo se zato po vseh teh hribčkih, na katerih je zgrajen Porto, komaj privlekli domov. To mi je dalo vedeti, da je življenje sestavljeno iz trenutkov, ki se nam najprej zdijo nepomembni in se šele kasneje zavedamo, da je to tisto, kar daje čar življenju.

Čeprav je mojo izmenjavo prekinila pandemija in sem se predčasno vrnila domov, sem zelo hvaležna za izkušnjo, ki sem jo imela. Res sta bila samo dva meseca življenja v tujini, vendar sta bila dovolj, da se bom tega spominjala vse življenje. Spoznala sem tudi ljudi, s katerimi sem še zmeraj v kontaktu in definitivno se bom spet vrnila na Portugalsko, saj še nisem videla vsega, kar sem želela. Torej izmenjavo priporočam vsakomur, seveda pa jo vsak doživi drugače, saj so naše želje in pričakovanja različna. Vsekakor pa je vredno, saj te taka izkušnja nauči veliko o sebi in o drugih, prav tako pa te napolni z doživetji in spomini, ki bodo ostali zavedno.

Sara Čelan
Ekonomsko-poslovna fakulteta Univerze v Mariboru

IZMENJAVA V TUJINI
Porto, Portugalska
Čas izmenjave: februar – julij 2020

Deli objavo:

ZGODBE

Portugalske Benetke s pridihom korone

Portugalske Benetke s pridihom korone

Že od samega začetka študija, se mi je zdela ideja o študijski izmenjavi nekaj neverjetnega, nekaj, kar preprosto moram izkusiti. Bila so obdobja, ko sem s tem nekoliko zavlačeval, ampak vendarle je prišlo obdobje absolventa in s tem tudi odločitev, da se za pol leta preselim na Portugalsko. No takšen je bil vsaj plan, dober plan, ki pa ga je pandemija obrnila povsem na glavo. Ampak o tem nekoliko kasneje.

Sicer sem Mariborčan in tudi študiram v Mariboru. Tako da, razen občasnih izletov po svetu, nisem ravno poznal občutka, ko za neko daljše obdobje dejansko zapustiš svoj dom in s kakšnimi izzivi se ob tem soočaš. Ravno zaradi tega, je bila študijska izmenjava še bolj idealna zame. Želel sem spoznati, če sem dejansko sploh sposoben živeti sam in kako se bi znašel v nekem povsem neznanem okolju. Da sploh ne govorim o tem, koliko pozitivnega sem o Erasmus izmenjavi že slišal. Kaj vse doživiš, koliko različnih ljudi iz celega sveta spoznaš in koliko zagona ti takšna izkušnja da za življenje naprej.

Nekako so moji glavni kriteriji za izbiro kraja izmenjave bili: da bo toplo, da bom lahko surfal in seveda tudi to, da bom našel predmete zase. Dokaj hitro se je tako moj seznam možnosti zožil na Španijo in Portugalsko, nad čem se ravno nisem pritoževal. Na koncu sem izbral Portugalsko, saj sem po raznih forumih prebral, da so Portugalci bolj odprti glede angleščine. Na drugi strani pa Španci skorajda zahtevajo znanje Španščine za opravljanje izpitov. Zakaj pa potem ne v Lizbono ali Porto? Kaj pa vem, že od nekdaj sem naravnan k temu, da ne izbiram najbolj očitnih možnosti, ampak raje raziščem manj znano in dobim bolj unikatno izkušnjo. Tako sem izbral, takoj za Mariborom, najlepšo mesto na svetu, Aveiro – Portugalske Benetke.

Moja avantura se je začela 3. februarja 2020, ko me je v zgodnjih jutranjih urah pobral GoOpti in me odpeljal na dunajsko letališče. Moram priznati, zadnji teden, preden sem dejansko odšel, sem se spopadal z raznimi pomisleki. Po domače bi lahko rekel, da me je cona obdobja malo zategovala. Spraševal sem se, zakaj sploh iti, če imam tu vse kar imam, ali se bom sploh znašel ter z raznimi drugimi strahovi, ki so ponovno prišli na plano. Ampak mislim, da nisem ravno osamljen primer in se je že marsikdo pred odhodom na izmenjavo s tem soočal. To sem napisal tudi zato, da opozorim tebe, ki to bereš in morda razmišljaš, da se nekoč sam/a odpraviš na izmenjavo, da se boš moral/a soočiti z veliko skrbmi. Ampak zagotavljam ti, da so skoraj vse odveč. No, s vstopom v že omenjeni GoOpti-jev kombi, sem naenkrat pozabil na vse skrbi. Vedel sem, da je to to, kar sem si že od nekdaj želel, na kar sem v bistvu čakal skoraj eno leto. Toliko prej je namreč bila tista prva, interna prijava na fakulteti. Na tej točki bi rad še omenil, kako hitro se je tisti strah »na izmenjavi ne bom spoznal nobene dobre družbe«, izkazal za nepotrebnega. Že na letališču na Dunaju sem srečal Slovenca, ki se je za svojo izmenjavo prav tako odpravljal v Aveiro in tako sem nekoga že spoznal, preden sem sploh stopil na letalo. Skupaj sva si potem delila še prevoz do železniške postaje v Portu in se skupaj z vlakom odpravila do Aveira.

Moj največji izziv, česar prej nisem bil toliko vajen, je bilo to, da sem si stanovanje delil z neznanci. No, neznanci le na začetku, seveda smo postali zelo dobri prijatelji. Vsak je sicer imel svojo sobo, skupna sta bila kuhinja in kopalnica. Za dobre odnose se je bilo potrebno navaditi, da vedno za seboj pospraviš in pustiš skupen prostor takšen, kot ga sam želiš prejeti. Že dolga leta me spremlja misel »Pusti ta svet za spoznanje lepši, kot si ga prejel«, tako da prehod zgolj iz miselnosti, na dejanja ni bil pretežak. Že v prvih nekaj dnevih smo spoznali še veliko novih ljudi in hitro se je oblikovala naša skupinica, s katero sem preživel največ časa. Velikokrat smo se po predavanjih dobili na kampusu, šli na kavo, ali na kosilo, ter se družili v prostem času. Velikokrat je druženje potekalo na plaži, do katere smo sicer morali najeti UBER, ampak vsak izlet tja se je splačal. Peščena plaža dolga več kilometrov, ki je ob večerih ponujala res spektakularen sončni zahod ter valovi, na katerih smo s surfom pod nogami »zapravili« kar nekaj ur.

Da namenim nekaj besed še sami Univerzi. Kot sem omenil na koncu prejšnjega odstavka, je v Aveiru kampus, kjer so vse fakultete na enem mestu. To je še eden izmed razlogov, zakaj sem izbral Aveiro, saj sem si želel to izkusiti. Na mojo srečo so vsi predmeti, ki sem si jih izbral, potekali v angleščini. V najslabšem primeru bi se lahko zgodilo, da bi pač moral predavanje poslušati v portugalščini, ampak izpit bi profesor zagotovo prilagodil v angleščino. To mi je bilo zelo všeč in dvomim, da bi kaj podobnega doživel na kakšni Univerzi v Španiji, sploh po tem kar sem bral po raznih forumih. Prilagodljivost Erasmus študentom pa se je razlikovala od profesorja do profesorja. Imel sem predmet, ko smo imeli tuji študenti povsem prilagojen učni načrt in smo namesto obiskovanja predavanj in pisanja kolokvijev, morali zgolj napisati seminarsko nalogo. Na drugi strani pa sem imel tudi predmete, kjer so bili povsem enakovredni Portugalskim študentom in med nami profesorji niso delali nobene razlike.

Vedno sem se rad pošalil, da so Portugalci in Španci zgolj uradno eno uro za nami, saj je bilo vse kar smo počeli, veliko pozneje, kot sem tega vajen od doma. Če smo se s Španci dogovorili, da se zvečer dobimo v mestu, je to bilo »po večerji«, kar je pomenilo ob 23h. Že sam/a lahko sklepaš, da so se takšne noči zavlekle skoraj do zajtrka in da so se tudi tista dnevna opravila začela nekoliko kasneje. Ne smem pozabiti še omeniti, da če se zmeniš ob neki uri, je to vedno pomenilo vsaj deset minut kasneje. Ampak na to smo se hitro navadili. Še moja cimra iz Nemčije, se je za nekaj časa preprosto morala odvaditi svoje točnosti in prilagoditi na drugo okolje.

Celoten februar je potekal gladko, privadil sem se na predavanja v angleščini, v mestu sem se že zelo dobro znašel in na vsake toliko, smo s kolegi našli čas za kak izlet ali surfanje. Z marcem, pa se so se stvari povsem spremenile. Kot se vsi spominjamo, je koronavirus takrat začel resneje ogrožati Evropo in začela se je panika. Sploh kolegi iz Italije so vseskozi spremljali novice doma in se spraševali, če bi raje odšli domov, dokler še sploh lahko. Kar kmalu, nekje na sredini marca, pa smo se podobno začeli spraševali še ostali. Prelomna točka dogajanja je bila, ko so zaprli fakulteto. Ena po ena so vsi začeli zapuščati Portugalsko in se vračali domov. Sam sem se nekaj časa upiral temu, da bi odšel, ampak na koncu je bilo razlogov za odhod domov preprosto preveč in prišel je čas tudi za moj odhod, dobre tri mesece prehitro. Več kot polovico moje Erasmus izmenjave sem tako preživel doma in predavanja spremljal na daljavo. V tem obdobju smo s kolegi seveda ohranili stike. Kar nekaj jih je sicer v Aveiru še ostalo, večina pa odšla domov. Univerza v Aveiru se v aktualnem semestru več ni odprla, posledično smo vse izpite opravili na daljavo.

Nikakor ne želim mojega zapisa zaključevati dramatično. Ta slaba dva meseca v Aveiru sta bila nekaj najboljšega, kar sem v življenju doživel. Že na začetku članka sem napisal, da sem si želel bolj unikatno izkušnjo in res sem jo dobil. Kljub temu, da je bila tema o koronavirusu zelo aktualna že pred mojim odhodom, nisem nikoli pomislil, da se bo zaradi tega moja Erasmus izkušnja tako končala. Ampak zaradi nečesa je že moralo biti tako. Če ne druga, sem se naučil, da moraš izkoristiti priložnosti in ne odlašati. Sploh ne morem našteti kolikokrat smo si s kolegi med seboj rekli, da bi nekam šli, ampak smo potem sklenili, da lahko še malo počakamo, ker imamo še tako celi semester časa. Pa temu ni bilo tako, niti približno.

To, da moram izkoristiti možnosti, pa zdaj nekako že živim. Moje doživetje Erasmus izmenjave, ki ga sedaj bereš, pišem na Portugalskem, v mojem Aveiru. Izkoristil sem dan, ko smo Portugalsko izločili s rdečega seznama in še isti dan kupil letalsko karto in se že čez nekaj dni ponovno odpravil na Portugalsko, da obiščem kraje, ki jih med izmenjavo nisem mogel videti.

Erasmus izmenjava je res nekaj, kar bi priporočil čisto vsakemu študentu. Četudi ti ne ustreza daljša izmenjava, obstajajo možnosti krajših izkušenj. Izkušnja, ki jo predstavlja izmenjava je neprecenljiva in redko se zgodi, da ima kdo takšno možnost še po končanem študiju. Kot pa sem že zapisal na začetku, se vsak sooči z različnimi strahovi, ki pa jih le pogovor z nekom, ki je že bil na izmenjavi, lahko odpravi. Zaključil bi le še z mislijo, da moramo iz vsake težave izluščiti nekaj pozitivnega, saj s takšnim mišljenjem lažje premagujemo vsakdanje izzive. Moja Erasmus izmenjava me je tega zagotovo naučila in upam, da bom lahko to živel in delil še naprej.

Jan Sedlanič
Ekonomsko-poslovna fakulteta Univerze v Mariboru

IZMENJAVA V TUJINI
Aveiro, Portugalska
Čas izmenjave: februar – julij 2020

Deli objavo:

ZGODBE

Portugalska – jaz te obožujem

Portugalska – jaz te obožujem

Zame je bila to že druga Erasmus izkušnja. Svoj prvi Erasmus sem preživela v Bratislavi in takrat sem bila še precej bolj sramežljiva. Kljub temu pa sem tam spoznala veliko izjemnih ljudi in uspela navezati kar nekaj dobrih prijateljstev. Vsekakor pa je bil moj prvi Erasmus odlična izkušnja, da sem postala samozavestnejša in bolj odprta oseba.Odločitev za drugi Erasmus je prišla že v Bratislavi. Že takrat sem ugotovila, da mi ni težko skrbeti sama zase in da je ob odlični družbi in mnogih dogodkih čas kot voda v rokah in da semester mine kot bi trenil in se moraš že vrniti domov. Seveda z odličnimi spomini in nekaterimi dogodivščinami, ki niso primerne za ta članek hihi 😉

Odločitev za Portugalsko je bila preprosta. Odločila sem se predvsem na podlagi tega, da ima država precej podoben življenjski standard kot Slovenija – torej ni preveč draga in se zato da tam dobro živeti ter potovati drugam ne da bi zato moral odšteti mnogo denarja. Tja sem si želela tudi zato, ker sem si želela zimski semester preživeti nekje, kjer je pozimi topleje kot pri nas… Lagala pa bi če bi rekla, da to da sem na svojem prvem Erasmusu spoznala simpatičnega Portugalca ni imelo nič z mojo odločitvijo 😉 hihihi.

Prvi resen izziv s katerim sem se soočala še pred odhodom je bilo stanovanje. Potrebno si je bilo poiskati novi dom. Faks, ki sem ga izbrala je bil za razliko od drugih precej odmaknjen od centra mesta pa tudi nekoliko izven študentskega kampusa. Seveda so na mojo odločitev o izbiri stanovanja poleg lokacije vplivali še cena in povezanost z javnim prometom.

Pred odhodom me je bilo nekoliko strah tudi portugalskega jezika. Sicer sem se spomladi, pred odhodom, udeleževala tudi tečaja portugalščine, ki ga je organizirala univerza. Vendar pa sem bila precej prepričana, da se je nemogoče sporazumevati v portugalščini zaradi, po mojem mnenju precej komplicirane izgovorjave. Bala sem tudi tega, da Portugalci ne znajo angleško in da se bo zato težko sporazumevati.

Ob odhodu sem bila precej navdušena, hkrati pa je bilo prvič da sem se čisto sama odpravila tako daleč od doma. Najlepši spomin, ki ga imam od svojega prihoda je, ko sem pogledala skozi okno letala, malo preden smo pristali na letališču, in zagledala peščeno plažo in valove oceana, ki so v enakomernem ritmu oblivali obalo. Takrat se mi je v glavi pojavila misel: »Vaaau, kak je lepo«. In naenkrat sem bila izredno navdušena, da sem se odločila za Portugalsko in nekako začutila, da me čaka izjemnih nekaj mesecev.

Hiša v kateri sem živela je imela tri nadstropja in kmalu sem spoznala svoje sostanovalce, s katerimi sem delila kuhinjo. Oh, kuhinja haha. Tam se nisem rada preveč dolgo zadrževala saj sem se rahlo sramovala svojih bornih kuharskih izkušenj. Sicer sem kasneje ugotovila, da nekateri sicer kuhajo dobro, drugi pa tudi tako kot jaz nimajo ravno razširjenega kuharskega repertoarja. Lahko bi sicer jedla tudi na fakulteti vendar pa se mi je predvsem zaradi urnika bolj splačalo jesti doma.

Šele, ko sem že nekaj dni stanovala tam sem spoznala žensko, ki je bila nekakšna oskrbnica hiše. Z njo sem podpisala stanovanjsko pogodbo. Čeprav je bila dokaj mlada ni znala angleško. Nekako sva si pomagali z Google prevajalnikom. Kar pa je name napravilo posebno dober vtis pa je bilo to, da mi je oskrbnica (kot je to v navadi Portugalcev) dala poljubček na vsako lice in rekla, da to pomeni da sem dobrodošla v hiši. Kar toplo mi je postalo pri srcu.

Prvič, ko sem morala na fakulteto sem se odpravila peš, sej nisem točno vedela kako poteka javni prevoz in s katerim avtobusom naj se odpravim. Glede na Google zemljevide namreč noben ni peljal direktno do faksa, poleg tega pa še nisem imela vozovnice in nisem niti vedela kje jo kupiti. Informacije o tem smo nato dobili na fakulteti. Ena izmed težav, ki jih je imela tudi večina drugih študentov pa so bili še študijski »study plani«, ki jih je fakulteta v Portu pripravila. Problem je bil predvsem v tem, da si namesto med predmeti lahko zbiral med različnimi že sestavljenimi predmetniki, zato nisi ravno imel velike izbire. Vendar pa sem uspela najti enega, ki ga je kot kompatibilnega mojim predmetom v Mariboru priznala tudi moja domača fakulteta. Priznanih mi je bili vseh šest predmetov. Kar me je vedno zabavalo pa je bilo tudi to, da je bil vhod na gostujočem faksu na sredini stavbe zato si moral do predavalnic v prvo nadstropje navzdol. Kolikokrat sem se izgubila haha. Kar mi je bilo pa še posebej všeč pa je bilo dejstvo, da smo imeli pouk v angleščini, ki so ga lahko obiskovali tudi Portugalci. Na ta način sem se uspela z njimi spoprijateljiti in z veseljem so mi pomagali pri učenju portugalščine.

Ker je bil moj izbrani študijski plan za magistrske študente sem imela pouk samo popoldan. Začela sem ob 14.00 in končala ob 21.30. Ko sem si uredila avtobusno karto sem se tako hotela odpraviti z busom do šole. Odpravila sem se dve uri prej saj sem hotela na faksu še nekaj pojesti. Zaradi gneče na cesti so avti stali v nepremični koloni. Nato sem na faks raje hodila peš, kuhala pa sem si doma.

Gneča na cesti je bila za Porto kar precej pogosta. Najhuje je bilo, ko so se ljudje odpravljali v službo ali iz nje. Zato so avtobusi pogosto zamujali včasih pa kakega niti ni bilo. Portugalce bi po mojem mnenju lahko opisali kot precej nepotrpežljive in temperamentne voznike. Najbolj zanesljiv prevoz je bila zato podzemna.
Najboljša stvar Portugalske? Valovi Atlantskega oceana in neskončno dolge prečudovite peščene plaže. Seveda ne moreš obiskati te države ne da bi poskusil surfati. To je bila ena izmed boljših stvari, ki sem jih poskusila pa čeprav je surfati precej težje kot izgleda.

Portugalci obožujejo tudi hrano. Zato je nujno treba poizkusiti tipične sladke Pateis de Nata in predvsem na severu pojesti kako Francesinho. Kar pa je bilo meni izredno fascinantno pa je bila količina rib, ki si jih lahko našel v vsaki trgovini. Imeli so ogromno izbiro vseh morskih stvari, ki si si jih lahko želel.

Ker sem bila res navdušena nad vsem portugalskim sem se odločila, da bom božič preživela na Portugalskem pri eni družni. Spoznali smo se šele na predbožični večer, sprejeli pa so me kot da se poznamo že vse življenje. Povabili so me na kosilo, mi razkazali svojo hišo, predstavili so me sorodnikom in z njimi sem tako preživela božič. Prejela sem tudi mnogo daril, čeprav se nismo niti poznali. Bila sem presrečna, da sem lahko od blizu občutila pravo portugalsko družino in se tako pobližje spoznala z njihovimi običaji. Imeli so ogromno hrane in toliko različnih sladic, da nisem niti uspela vsega poskusiti. Prvič v življenju sem tako pri njih jedla pomarančno, ki sem si jo sama odtrgala z drevesa. Še nikoli nisem jedla boljših pomaranč kot na Portugalskem. Ko sem od njih odhajala domov sem tako dobila polno vrečo domačih pomaranč, peciva in druge hrane.

Moram povedati, da so odlično znali angleško zato smo se z lahkoto sporazumevali. Do takrat sem sicer že kar dobro razumela tudi portugalsko. Dobro so znali angleško tudi v večini trgovin, z izjemo nekaterih starejših zaposlenih. Enako pa je bilo tudi na banki in drugih uradih.

Glavne stvari, ki sem se jih naučila so bile, da se ti ne sme nikoli nikamor muditi, da ne smeš zamuditi priložnosti za zabavo, saj čas mine prehitro, in da nikoli ne bo zares pravi trenutek za karkoli in se zato ne smeš obremenjevati ampak samo narediti kar misliš takoj ko je možno. In da je včasih za nekatere stvari preprosto treba reči »je kako je« in s tem sem zadovoljen. In da uživaš v trenutku.

Za mano je tako še ena super Erasmus izkušnja. Čeprav je veliko šal na račun tega kako se ljudje, ki se vrnejo z Erasmusa vedno hvalijo kako so se spremenili in kaj vse so doživeli ter so zato bolj »odrasli« in boljši ljudje je po moje to čista resnica. Nekdo, ki ni bil (sam) na Erasmus izmenjavi ne bo nikoli razumel nekoga, ki ima tako doživetje za sabo. Poleg vseh novih in razburljivih doživetij spoznaš tudi ogromno ljudi s celega sveta, s katerimi ostaneš prijatelj še mnoga leta. Postaneš tudi bolj odprta in razgledana oseba. Primerjaš lahko tako življenjske standarde držav, včasih pa ugotoviš tudi, na primer da imaš z vidika varnosti in medijske svobode v svoji državi neizmerno srečo.

Nihče si ne more predstavljati kako drugačen človek sem bila preden sem se sploh prvič odpravila na Erasmus. Moja sramežljivost je bila neizmerna in velike težave sem imela s preprostim pogovorom z ljudmi, ne da bi ob tem postala strašno rdeča in nerodna. Lahko pa rečem tudi, da sem bila precej nesamostojna, saj velike samostojnosti življenje pri starših ravno ne zahteva.

Poleg tega pa sem mnenja, da je sprememba okolja odlična popotnica k bolj svobodnemu življenju. Dejstvo da veš, da te v novem kraju nihče ne pozna daje zavidljiv občutek svobode. Tako si tudi bolj pripravljen poskusiti nove stvari in narediti kako spremembo.

Doživeta Erasmus izkušnja zame pomeni celostno osebnostno rast in pomemben korak na poti do odkrivanja, kaj je to kar si v resnici želim doseči v svojem življenju.

Patricija Vrentuša
Ekonomsko-poslovna fakulteta Univerze v Mariboru

IZMENJAVA V TUJINI
Porto, Portugalska
Čas izmenjave: september 2019 – januar 2020

Deli objavo:

ZGODBE

See you later, Porto!

See you later, Porto!

Okoli mize se nas je zbrala prijetna skupina novopečenih študentov/-k in nekaj veteranov/-k. Že rahlo utrujeni od vrste spoznavnih delavnic tisti dan, smo se zbrali v skupni sobi, da družno odpremo prvi večer spoznavnega vikenda prvih letnikov socialne pedagogike. To je bilo leta 2013.

Nekaj let kasneje so mi v glavi še vedno odzvanjale besede, ki jih je takrat izrekla ena od deklet, ki so ravno zaključevala študij in so nam v tistem večeru želele predati nekaj modrih misli. Razlagala je o svoji izmenjavi na Nizozemskem in govorila v presežkih. »Res, prijavite se, pojdite, še plačajo vam!« Hm, še plačajo vam.
Njene besede sem tekom študija potisnila na stran in rekoč »Eh, izmenjava, to je samo žuranje in na koncu te samo košta.« Misel, da bi se kdaj prijavila na izmenjavo in odšla »nekam« me ni premamila. Potem pa sem se znašla v zadnjem letniku faksa in grozeče se je bližal konec študijskih let. Študentske napotnice so se vedno bolj kopičile, vedno manj je bilo časa in vedno več besed, ki jih je bilo treba stlačiti v seminarske naloge na faksu, in takrat sem se spomnila, da ti bojda še plačajo, da greš v tujino in se malo preluftaš. Hm, še plačajo ti. In potem … Potem sem se prijavila in na podlagi moje afinitete do Portugalske, kjer sem dve leti poprej švicala na 200 km dolgi poti ob Atlantskem oceanu, izbrala prav Portugalsko. Natančneje Porto.

Ko je bil čas, da napolnim kovček, se še vedno nisem prav dobro zavedala, kaj počnem. Naredila sem vse tisto, kar me bo sedaj spravilo do Porta, vse ostalo pa je bila sedaj le črna luknja, ki je vase posrkala vse tisto, kar se bo še zgodilo in je bilo do tedaj očem še nevidno.

Prvi tedni v Portu so me presenetili s prav nič prijetnim atlantskim prepihom in pomanjkanjem kakršnihkoli grelnih naprav v stanovanju. Sobe so bile še prazne in zevala je praznina, ki so jo napolnjevale predvsem moje misli o tem, kaj še bo. Počasi se nas je vseh šest sostanovalk nacurljalo v stanovanje in takrat se je Erasmus šele pričel. Kmalu nas je ESN Porto, glavna študentska organizacija odgovorna za vse kulture (in zabav) željne prišleke, pričel seznanjat z vsemi načrtovanimi aktivnosti, od izletov, preštevilnih tematskih zabav, manjkali seveda niso niti portugalski kulturni večeri. Hkrati je bilo potrebno na gostiteljskih fakultetah še urediti vse za gladek potek semestra. Slednje je pri meni izgledalo precej hektično. Nisem se prav dobro zavedala, da bo portugalska ležernost dodobra načela mojo potrpežljivost, ko sem se že kak tretji teden zgubljala na faksu in poskušala najti nekaj profesorjev, ki so izgleda ravno ta semester izvajali nekakšno stavko na svojih mailih.

Začetek marca se je vse nekako spravilo na obvladljive tire, kljub temu, da smo vsi s kotičkom očesa spremljali novice o širjenju virusa. Ta se seveda ni ustavil in le nekaj tednov kasneje so tudi portugalske oblasti pričele z ukrepi z zajezevanjem virusa. Vsi načrtovani dogodki in izleti so počasi popadali z naših koledarjev in z nejevero smo ugotovili, da bomo do nadaljnega prisiljeni ostati v naših domovih. Ampak … Ampak mi smo prišli na Erasmus!

Slaba dva meseca v samoizolaciji sta bila polna vzponov in padcev. Nekateri od Erasmovcev in Erasmovk so do časa spakirali kufre, ujeli še zadnja letala in pobegnili domov. Drugi so tako ostali sami v svojih stanovanjih in nekako preživeli to osamitev bodisi z ustvarjanjem, učenjem portugalskega jezika, klepetanjem s prijatelji/-cami preko videoklicev in tako naprej. Tudi v naši »cimerski skupnosti« je napočil čas, ko nas je zapustila Kristyna in zaradi pritiska staršev odšla nazaj na Češko. »Don’t worry, I’ll come back!,« je zatrjevala v solzah, ko smo se poslovile. »Of course, see you later!« To je bil naš moto.

Tudi na moj mail je prišlo sporočilo, da me nekaj dni kasneje čaka evakuacijsko letalo z Lizbone in da me lahko spravijo domov. Ampak … Mi smo na Erasmusu! Misel, da bi se v tistih nekaj dneh poslovila od vseh sostanovalk, od te izkušnje, ki naj bi bila tisti grande finale mojega študija, predvsem pa posloviti se od Porta, ki ga pravzaprav še nisem dodobra spoznala, je bila grozljiva. Odločila sem se, da ostanem.

Tisti večer smo v naši dnevni sobi izvedle krizni sestanek. Nobena od nas ni vedela, ali je odločitev, da ostanemo, res najboljša, pa vendar smo se zavezale, da iz tega, da smo sedaj tu, naredimo največ kar lahko. In tako smo v našem malem stanovanju odkrile, da imamo pravzaprav v njem ves svet. Natančneje Brazilijo, Rusijo, Turčijo, Grčijo in Slovenijo. Kmalu so se iz tega rodili takoimenovani »Culture Wednesdays«, ob katerih je vsaka od nas pripravila najboljše jedi iz naših držav, organizirale smo kvize, poslušale tipično glasbo, manjkalo pa ni niti klepetavih filmskih večerov, skupnih izletov do trgovine in nekaj poskusov redne telovadbe. Verjetno najbolj znana knjigarna na svetu, Livraria Lello, je v tistem času delila brezplačne knjige, zato smo vse trenutke vmes izkoristile za branje, jaz pa še za učenje portugalščine.

Pozorno spremljanje novic nas je razveselilo konec aprila, ko je vse kazalo, da se stvari počasi odpirajo in da bomo lahko končno stopile na svobodo. Naš prvi po-karantenski sprehod po Portu začetek maja je bil naravnost katarzičen. Zrak je dišal še malce bolj sveže kot takrat marca in nebo je bilo še toliko bolj muhasto. Pa vendar je bil ta sprehod eden lepših v mojem življenju. Verjetno ulice Porta že dolga leta niso bile tako prazne in z nekakšnim tihim spoštovanjem smo se takrat sprehajale med skritimi kotički mesta.

Življenje se je počasi nazaj vpletalo v Porto in tudi me smo počasi pričele načrtovati vse tisto, kar je bilo v naših koledarjih do tedaj prečrtano. Takrat smo počasi lezle na kup tudi z ostalimi Erasmovci/-kami, ki so še ostali (predvsem Brazilci/-ke) in se zavezali, da bomo mesece izmenjave, ki so nam še ostali, izkoristili z vsemi močmi. Tudi naša Kristyna se je naposled le vrnila in vse je bilo skoraj tako kot prej. Dobre portugalske železniške povezave so nas popeljale v znamenita mesta, kot so Aveiro, Braga in Guimarães (rojstno mesto Portugalske), v Amarante, v srednjeveški Óbidos in v surferski raj Nazaré, neštete pustolovske dneve smo preživeli v nacionalnem parku Peneda-Gerês in tudi do Lizbone smo prišli. Naužili smo se sonca in kristalno čistega morja v rajski regiji Algarve na jugu Portugalske, kot tudi portovca in portugalskega zelenega vina. Poskušali smo ugotoviti, kje v Portu pečejo najboljši pastel de nata (nedvomno v Manteigari-ji!), počasi pa smo zbrali tudi dovolj poguma, da smo stopili v mrzel ocean in se poskušali skobacati na surfersko desko. Vseeno pa so bili najlepši prav trenutki, ko smo ostali v Portu in bodisi na razgledni točki v Jardim do Morro bodisi na obali Atlantika ob večerih rahlo premraženi opazovali spreminjajoče barve zahajajočega portugalskega sonca.

Zadnji tedni julija so bili posebni. Grenko sladki. Dnevi, nabiti z doživetji in smehom, ob večerih pa smo jokali in si govorili »Don’t say goodbye, it’s see you later!,« ko smo preživljali zadnje večere z ljudmi, ki so potem naslednji dan sedli na letalo in šli domov.

Moj zadnji dan v Portu je bil tudi moj rojstni dan. Na kup sem zbrala vse srčne ljudi in preživela z njimi še zadnji piknik v mestnem parku. Točno tam, kjer se v daljavi vidi, kje se reka Douro izlije v Atlantski ocean. S cimrami smo prebedele tisto noč, ko sem čakala, da odidem domov z jutranjim letom. Ura je bila tri zjutraj in v kovček sem poslušala stlačit še nekaj knjig. Zaprem kovček. Obrnem se proti postelji, kjer so bile moje cimre, ki so me tam čakale, da se poslovimo. Vse so že dremale. Moram jih prebuditi.

V njihovem spokojnem spancu, rahlem pišu zgodnjega jutra, ki je vejal skozi odprto okno in mežikanju lučk v daljavi, sem doživela tisti saudades, o katerem tako portugalske kot brazilske pesmi rade pojo. Globoko melanholično hrepenenje zaradi odsotnosti nečesa, nekoga. Zaradi počasnega razraščanja rahlega obupa, kako se vrniti nazaj in zaključiti to zgodbo. Pa vendar … V tistem trenutku sem ugotovila to, da je bistvo te izkušnje, da sem preko vseh ljudi, ki sem jih spoznala, dobila okno v svet, ki se je odprlo prav tam sredi Porta. Vsak od nas je s seboj prinesel delček svojega sveta, ki je bil do tedaj oddaljen in tuj. Ob tem, da smo se naučili, da je svet pravzaprav precej bolj intimen, kot smo si do tedaj predstavljali, smo ugotovili, da smo ob tem mi v sebi postali večji.

»Girls, it’s time.«, prebudim dekleta in v tišini vse skupaj odidemo počakat moj taksi do letališča. Ko ta prispe, si izmenjamo še zadnji objem. Preden se odpeljem, zakličem: »I love you all. See you later!«

Eva Završnik
Fakulteta za varnostne vede Univerze v Mariboru

IZMENJAVA V TUJINI
Porto, Portugalska
Čas izmenjave: februar 2020 – julij 2020

Deli objavo:

ZGODBE

Pol leta ob morju – moja izmenjava v Málagi

Pol leta ob morju – moja izmenjava v Málagi

Že v osnovni šoli sem razmišljala o študiju v tujini, vendar sem se z leti oddaljila od te ideje in se odločila, da se raje vpišem na fakulteto v Sloveniji, ki omogoča Erasmus+ izmenjave. Nisem vedela kam točno želim iti, vedela sem le, da želim nekam ob morje. Ker sem se v srednji šoli učila španščine, sem se odločila za Málago, obmorsko mesto na jugu Španije. Vseeno sem podrobno pregledala še vse ostale ponujene fakultete, njihove programe in mesta v katerih se nahajajo, saj sem želela imeti predavanja v angleščini, ampak sem se na koncu vseeno odločila za Španijo. Za Málago se je odločila tudi ena izmed sošolk, tako da sva se tja odpravili skupaj. Pred odhodom na izmenjavo sva govorili s starejšimi študenti, ki so že bili na izmenjavah in so nama dali koristne nasvete iz prve roke o tem kako pakirati, kako si razporediti denar, na kaj morava biti pozorni pri dokumentaciji in kako se znajti, če bova imeli težave. Dobili sva se tudi s starejšo študentko, ki je bila prav tako na izmenjavi v Málagi in nama je lahko točno predstavila mesto, univerzo, kako poiskati prebivališče in ostale podrobnosti. Tudi stanovanje sva našli že v juniju, tako da sva imeli do odhoda že vse urejeno. V Španijo sva se tako odpravili z ogromno količino koristnih informacij a hkrati v pričakovanju neznanega.

Izmenjava se je začela dobro, let in pot do stanovanja sta potekala brez težav. Hitro sem ugotovila, da bo glavna ovira jezik. Kljub temu, da govorim špansko, je situacija popolnoma drugačna v učilnici kot v resničnem svetu, še posebej, ko si obdan z Andaluzijci, ki so znani po zelo hitrem govoru in zelo specifičnem naglasu. Čeprav sem vedela, da bodo vsa predavanja potekala v španščini, me je presenetilo, da večina profesorjev in študentov ni znala angleško, hkrati pa so od tujih študentov pričakovali enako mero sodelovanja kot od španskih. Po eni strani je to pomenilo veliko dodatnega dela in kar nekaj sramotnih trenutkov tišine, ko med poukom nisem znala odgovoriti na vprašanja, ki so mi jih zastavili profesorji. Po drugi strani pa me je to prisililo, da sem se jezika še dodatno naučila in se znašla v novih situacijah. To, da sva bili na izmenjavi s sošolko skupaj, je precej pripomoglo k olajšanju situacije. Na koncu nama je vseeno uspelo opraviti vse sprotne naloge in po precejšnjem številu popitih kav v Starbucks-u med prevajanjem snovi uspešno odpisati izpite.

Tekom izmenjave sem po naključju zasledila, da naj bi bili Španci najbolj zdrav narod na svetu. Glede na to, da je vsaj v Málagi celo leto na voljo ogromno svežega sadja in zelenjave (znani so predvsem po pomarančah in svežem pomarančnem soku), večino dni v letu je sončno, zaradi ‘napačnega’ časovnega pasu pa je tudi pozimi svetlo vse do sedmih zvečer, me ta podatek ni presenetil.

Andaluzijci so prav tako zelo sproščeni ljudje, ki se znajo ustaviti in uživati v trenutku. Jaz nisem. Vendar se mi zdi, da sem se te sproščenosti na izmenjavi malo nalezla. Ko stojiš na razgledni točki hriba Victoria in opazuješ pristanišče, staro areno za bikoborbe, ogromno katedralo in letala, ki se dvigajo v daljavi, se ni težko ustaviti in tudi po kakšno uro le uživati v razgledu. Tudi po mestu se lahko sprehajaš vsak dan in se ne naveličaš pogleda na Alcazabo, staro arabsko utrdbo in Rimsko gledališče ter nešteto ozkih uličic, kjer vsakič odkriješ novo trgovino ali restavracijo. Eden izmed mojih najljubših hobijev med izmenjavo je bil raziskovanje kulinarike v mestu. Restavracije v mestu so zelo raznolike, od klasičnih, ki ponujajo paelle in tapase, do vsaj 10 različnih globalnih verig s hitro prehrano, kot so Burger King, Taco Bell, McDonald’s in druge. Najbolj mi je bila všeč španska veriga restavracij 100 montaditos, kjer prodajajo 100 različnih mini sendvičev, ki jih lahko kombiniraš s krompirčkom in drugimi prilogami. Ti majhni sendviči so značilni za Španijo in so lahko polnjeni s klasičnimi španskimi dobrotami, kot so jámon serrano ali tortilla de patatas, lahko pa vsebujejo različno zelenjavo, meso, sir in druge sestavine. V vseh restavracijah servirajo tudi sveže stisnjen pomarančni sok, kar je bilo meni še posebej všeč. Edina stvar, ki pa me v Španski kulinariki ni navdušila pa je bila njihova kava. Tako sem raje zahajala v ameriške kavarne, od doma pa sem prejela paket s polletno zalogo ‘slovenske’ kave.

Najbolj zanimiv čas v Andaluziji je pred božičem. Španci so zelo verni narod, zato so božični prazniki zanje zelo pomembni in sama še nikoli nisem videla tako okrašenega mesta, kot je bila decembra Málaga. Luči so začeli postavljati že ob koncu oktobra, da so jih lahko konec novembra svečano prižgali po vsem mestu. V vsaki ulici so visele drugačne luči, v centru mesta so bile tri različne ‘smreke’ narejene popolnoma iz luči, največja atrakcija pa so bili oboki v ulici Larios, kjer je ob polnih urah igrala glasba, luči pa so utripale po njenem ritmu. Ena izmed glavnih avenij je bila vse vikende ob večerih zaprta, saj so v mesto prihajali ljudje z vseh koncev, da bi videli luči in se sprehodili po stojnicah, ki so segale čez cel mestni park. Tudi jaz sem skoraj vse večere v tem času preživljala na sprehodih po mestu, saj je bil praznični občutek resnično nepozaben.

Med izmenjavo sem sva se s sošolko udeležili precej kratkih izletov po Andaluziji, sama pa sem se za nekaj dni odpravila v London. Letališče se nahaja v bližini mesta in ima ogromno poceni letov v različne evropske prestolnice, tako da so nekaj dnevna potovanja po Evropi zelo dostopna. Prvič sem potovala sama in ta izlet je na meni pustil kar velik vtis. Popolnoma sama sem prvič potovala z letalom, ko pa sem prispela v Anglijo, so bile železnice iz letališča zaprte in sem se morala znajti in potovati z avtobusom ter dvema različnima vlakoma, preden sem ob polnoči prispela do mesta. Bivala sem v hostlu, kjer me je bilo na začetku malo strah, vendar sem hitro ugotovila, da so ljudje tam zelo prijetni in zanimivi. Ko sem se vrnila v Málago, sem se počutila, kot da sem prišla domov. Zanimivo mi je bilo, kako dobro sem v teh nekaj mesecih spoznala mesto in kako preprosto je bilo živeti v njem, kljub jezikovnim oviram. Velikokrat se mi je zgodilo, da me je na ulici kdo ustavil in vprašal za pot, jaz pa sem se nato spraševala kaj je na meni takšnega, da mislijo, da mesto poznam. Z drugimi Erasmus+ študenti smo si velikokrat izmenjevali zanimivosti o mestu, ki smo jih odkrili in se pogovarjali o lokalni kulturi in kako je ta podobna oziroma različna našim. Prvič v življenju sem bila tako podrobno in tako dolgo v stiku z ljudmi iz različnih držav in sem resnično uživala v pogovorih z njimi. Najboljši pa so bili slovensko-brazilski večeri s cimrami, kjer je vsaka pripravila jed iz svoje države, nato pa smo se cel večer pogovarjale o kulturi, filmih in trenutnih dogodkih. Presenetilo me je koliko skupnega lahko imaš z nekom, ki prihaja iz popolnoma drugega konca sveta.

Na začetku izmenjave sem se spraševala, če me bo izkušnja res tako spremenila, kot vsi trdijo. Čeprav menim, da moja osebnost ostaja bolj ali manj enaka, sem se od špancev ‘navlekla’ sproščenega vzdušja in se naučila, da je vsaka težava rešljiva in ni vredna skrbi. Zame je bilo tudi prvič, da sem dlje časa živela sama in sem pri sebi opazila kar nekaj lastnosti, ki se jih prej nisem zavedala. Postala sem tudi bolj spontana in samostojna. Všeč mi je bila svoboda, ki sem jo imela pri čisto vsakdanjih stvareh, na primer pri izbiri tega, kaj bom jedla, do tega kdaj bom pospravljala. Kljub temu, da sem bila vesela povratka domov, sem v mestu resnično uživala in tudi misel, da bi morda kdaj dlje časa živela v tujini se mi ne zdi več tako strašna. Še posebej v teh časih, ko so potovanja omejena, mesto precej pogrešam in komaj čakam, da ga lahko ponovno obiščem. Ostalo mi je toliko lepih spominov na izmenjavo, od večjih dogodkov do tistih najbolj vsakdanjih, da si ne morem niti predstavljati kako bi ta semester potekal, če se izmenjave ne bi udeležila.

Metka Belcl
Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru

IZMENJAVA V TUJINI
Málaga, Španija
Čas izmenjave: september 2019 – februar 2020

Deli objavo:

ZGODBE

Dom 2000 kilometrov stran od doma

Dom 2000 kilometrov stran od doma

»Zdravo, imaš vžigalnik?« je bil moj prvi stik z Erasmus študentom, ki je bil na izmenjavi v Ljubljani. »Ime mi je Alex. V bistvu, če sem iskren, sploh ne kadim. To je moj prvi teden v Sloveniji in ne vem točno, kako bi začel pogovor,« je dodal v angleščini z rahlim španskim naglasom. Bil je štiriindvajsetletni Madridčan, ki se je pri osemnajstih prvič sam odpravil od doma z namenom prepotovat svet. Petindvajset držav kasneje ga je pot zanesla v Slovenijo, kar pa je bila že njegova tretja Erasmus izmenjava. Zdelo se mi je, kot da se pogovarjam z likom iz pustolovskega filma. Sama sem mu bila pravo nasprotje. Pri svojih (takrat) enaindvajsetih letih se nisem nikoli kaj dosti zanimala za potovanja. Že od nekdaj sem se oklepala cone udobja in bila prepričana, da mora življenje potekati zelo tradicionalno – srednja šola, fakulteta, nato pa zaposlitev, če se le da v domačem kraju, poleg tega pa je treba vsako študenstko plačo položiti na varčevalni račun, saj se tako namreč lahko med vrstniki pohvališ, da si ugleden član družbe. »Z vsem denarjem, ki si ga porabil za tisto tritedensko potovanje po Tajski, bi si lahko privoščil že soliden avto,« sem domišljavo obsojala znance, ki so na socialnih omrežjih delili svoja doživetja. Alex je bil prav tisti tip človeka, ki mu bi očitala podobne stvari, vendar me je vsaka zgodba iz njegovih potovanj, ki jo je delil z mano, bolj vlekla v tisto čudovito mesto, 2000 kilometrov stran od doma.

V svojem zadnjem študentskem letu sem imela občutek, kot da že stopam v svet odraslih, vendar takoj, ko se je letalo dotaknilo portugalskih tal, sem se zavedala, da v bistvu ne vem ničesar o ničemer. Počutila sem se kot izgubljen otrok, ki je sredi nakupovalnega centra odtaval od mame. Napočil je trenutek, na katerega sem nestrpno čakala že eno leto, vendar sem ob pristanku čutila več strahu kot vznemirjenja – ničesar nisem poznala. Ne mesta ne ljudi ne jezika, prav tako pa sem prvič sem potovala sama. Počutila sem se, kot da sem na poti na najtežji izpit svojega življenja, pri najbolj zateženem profesorju. Poskušala sem si v spomin prikrasti vse spodbudne Alexove besede, ki so mi že od začetka dajale pogum za izmenjavo: »Prvi korak nikoli ni lahek, vendar več, kot jih narediš, lažje postane.« Tesno sem oprijela ročaj vozička s prtljago, sama sebi spodbudno dejala: »Zmoreš to!« in samozavestno odkorakala z letališča, nakar se je avtobus, poln italijanskih turistov, zapeljal na napačno stran ceste in snel vsa stranska ogledala tamkaj parkiranim avtomobilom. »Dober začetek,« sem si mislila.

V svojem novem stanovanju sem odložila prtljago in se odpravila v center mesta. Trenutek, v katerem sem prvič stopila na Dom Luís most, me je nemudoma spomnil, zakaj sem se odločila za izmenjavo v Portu. Sončni zahod je celotno mesto obarval v prijetno rumeno barvo. Pisane hiše iz starega mestnega jedra so izgledale kot iz pravljice, v reki pa se je zibalo na desetine čudovitih starinskih čolnov. Ozrla sem se okrog sebe in opazovala domačine, kako se v tem prekrasnem toplem večeru brezbrižno sprehajajo mimo mene. »Ali vidite to, kar jaz vidim?« sem se spraševala, medtem ko se mi je spodnja čeljust kar povesila od navdušenja. »Še tiste najlepše slike na internetu jim delajo krivico,« je bil moj prvi SMS staršem. Prečkala sem most in se spustila ob reko, kjer sem si ogledovala stojnice, ki so turistom predstavljale portugalsko kulturo – od tradicionalnih portugalskih ploščic in prtičkov z vzorci, ki so posnemali prav te, do svetovno znanega portskega vina. Čeprav sem v samotnem sprehodu uživala, sem se zavedala, da bi bilo bolj zabavno, če bi te trenutke s kom delila.

Nisem sramežljive sorte, vendar mi spoznavanje novih ljudi nikoli ni šlo od rok. Globoko sem vdihnila, stopila v restavracijo in v grlu začutila velik cmok. Odvijal se je namreč že prvi spoznavni dogodek, ki ga je organiziral Erasmus Student Network. Prostor je bil nabito poln z ljudmi, ki so se med sabo pogovarjali in se smejali, kot da se poznajo že celo večnost, jaz pa sem bila čisto sama. Počutila sem se se tako nerodno, da sem se že sprijaznila, da tega ne zmorem. Pripravljena sem bila zapustiti restavracijo, nakar: »Živjo, od kod pa ti prihajaš?« sem v angleščini slišala za seboj. Obrnila sem se in zagledala fanta in dekle, ki sta bila videti prav nekje moje starosti. »Iz Slovenije,« sem odvrnila. »Sva Zuzana in Andrej iz Slovaške. Kje študiraš?« Modra se sliši le kot začetek brezvsebinskega kramljanja, vendar je bil to pravzaprav začetek vsega. Alex je imel prav – ko narediš prvi korak, gre vse drugo kot po maslu. Že preden sem se zavedala, sem sedela za mizo polno študentov, ki so se pred le nekaj trenutki spopadali s podobnimi občutki kot jaz. Tisti večer, za mizo številka 6, je nastala skupina prijateljev, za katero sem mislila, da lahko obstaja le na televizijski oddaji »Friends«.

Z vsakim dnevom, ki sem ga preživela na izmenjavi, sta se mi način razmišljanja in pogled na svet spreminjala. S spoznavanjem novih ljudi in njihovih kultur sem postala bolj odprta, razumevajoča in razgledana, z učenjem novih jezikov sem si začela širiti karierne možnosti, z novo izkušnjo samostojnosti in neodvisnosti pa sem postala bolj zrela in začela razumeti, kaj zares pomeni skrbeti sam zase. Tisto konservativno razmišljanje, ki sem se ga tako tesno oklepala pred izmenjavo, se je le za nekaj obneslo, saj sem s študentskim delom prihanila kar nekaj denarja. Naj se sliši še tako klišejsko, vendar spoznala sem, da je najbolje zapravljen denar tisi, ki ga vložiš v doživetja. V naslednjih mesecih smo s prijatelji potovali od Azorov do Valencije in pojedli toliko portugalske in španske hrane, da mi želodec ne bo nikoli oprostil. Po koncu vsakega dneva, polnega zabave in doživetji, sem se ulegla v posteljo in si mislila: »Ali lahko to traja večno?«

Prišel je konec prvega semestra in s prijatelji iz celega sveta smo se zbrali v mestnem parku, da bi proslavili svoje akademske dosežke. Sedeli smo na travi, pili jabolčni cider in obujali spomine na vsa druženja in potovanja, ki smo jih preživeli skupaj. Za trenutek sem se zamislila. Kot v filmu sem v glavi izklopila ves zvok in z očmi spremljala nasmejane obraze vseh okoli sebe. Nikoli mi še ni bilo tako toplo pri srcu, kot mi je bilo takrat. Še nikoli nisem občutila sreče na tako močen, hkrati pa na tako preprost način. Vedela sem, da nekatere od njih vidim zadnjič in želela sem v tem trenutku ostati najdlje, kot je možno.

Mineva eno leto, odkar sem prispela v to pravljično mesto. Tu sem našla ljubezen, službo in dom. Če me vprašate po moji Erasmus izkušnji, vam lahko preprosto povem: »Z izmenjavo sem v sebi zapolnila nekaj, kar sploh nisem vedela, da manjka.«

Zala Anzelc
Fakulteta za varnostne vede Univerze v Mariboru

IZMENJAVA V TUJINI
Porto, Portugalska
Čas izmenjave: september 2019 – maj 2020

 

Deli objavo:

ZGODBE

Francoska umetnost življenja

Francoska umetnost življenja

Življenje v tujini ne nosi enakega pomena vsakomur. Poznam ljudi, ki ne morejo biti stran od doma več kot 14 dni, medtem ko drugi hrepenijo po potovanju in se v svet odpravijo praktično vsak drugi mesec. Rada si predstavljam, da posedujem malo obojega. Pri enaindvajsetih letih sem prvič za dlje časa zapustila zavetje svojega doma in se za obdobje petih mesecev preselila v Lizbono, da bi tam dokončala svoj študij. Brez dvoma lahko zatrdim, da je bila kljub začetnim dvomom in prisotnem strahu, to ena najboljših odločitev v mojem življenju. Le tvoja želja po novem mora biti močnejša od strahu pred neznanim. Na svojo drugo študijsko izmenjavo sem se odpravila z nekoliko težjim srcem, saj sem takorekoč ponovno zapuščala družino in prijatelje.

Med tehtanjem vseh možnosti sem prišla do spoznanja, da moram pri svojem študiju in pridobivanju novih kompetenc biti nekoliko sebična in slediti svojim željam ter sanjam. Postala sem bolj izbirčna, zato se za izmenjavo nisem želela odločiti zgolj zaradi potovanja v nov kraj. V zadnjih letih sem se posvečala predvsem vinskemu turizmu, tovrstni programi pa so v Sloveniji praktično neobstoječi. Šele sredi poletja, mesec in pol pred začetkom semestra, smo na seznam dobili program Mednarodni management v turizmu, “French Art de Vivre.” Gre za certifikat, ki se izvaja v angleščini in poleg obveznih tematik s področja turizma zajema tudi vpogled v francoski način življenja, njihove navade ter tradicije. Odvija se v samem osrčju doline reke Rone, pomembne francoske vinorodne in gastronomske pokrajine, zato je bil kot nalašč zame. Lokacije torej nisem izbrala sama, temveč je le-ta izbrala mene.

Tako se je začelo moje kratko načrtovanje potovanja v Francijo. Vsa potrebna dokumentacija je bila urejena v rekordnem času, prvi zapleti pa so nastopili z iskanjem namestitve. Najem stanovanja je tam bolj kompleksen, kot v Sloveniji. Najsi gre zgolj za majhno sobo ali celotno hišo, vsak najemodajalec te želi najprej spoznati v živo in ti postaviti kopico vprašanj, kar je bolj podobno razgovoru za službo. Teden dni pred odhodom sem bila tako še vedno “brezdomka”, zato sem se po pomoč zatekla v tamkajšnjo mednarodno pisarno, ta pa mi je v le nekaj dneh uspela najti prijetno francosko družino, ki mi je ponudila streho nad glavo. Naslednje tri mesece sem tako preživela v veliki pritlični hiši s še večjim vrtom, kjer sta mi popoldneve krajšala dva majhna navihana fanta.

Občutek vznemirjenja in rahle negotovosti me je spremljal skozi celoten prvi teden na novi fakulteti. Sčasoma sem le spoznala, da zloglasen stereotip o francoščini kot edinem jeziku sporazumevanja ne drži. Odleglo mi je, saj mi iz filmov naučene besede kot so je t’aime, cherie in croissant res ne bi pomagale veliko. Zdi se, da jih tvoje lomljenje nacionalnega jezika le nekoliko sprosti, uporaba angleščine pa tako postane manj strašna. Razumeti njihov naglas sem in tja pa je povsem druga zgodba.

Sedež IUT se nahaja v mestu Valence, ki slovito dolino reke Rone deli na njen severni in južni del. Kratek skok na vlak in že uživaš v noughat de Montélimar ali tarte aux pralines de Lyon v prestolnici gastronomije. Enourna vožnja proti jugu te pripelje do Azurne obale, severovzhodno do smučišč in znamenitih francoskih Alp, medtem ko se po pariških ulicah lahko sprehodiš že v slabih treh urah. Ni slabo, kaj?

Življenje v Franciji je samo po sebi prava avantura. Kaj kmalu ugotoviš, da brez prijaznega pozdrava bonjour pogovora ne moreš začeti, da avtobus ne ustavi na tvoji postaji, če mu prej ne pomahaš, da ljudje še vedno plačujejo s čeki, da te bo čakanje na zeleno luč na prehodu za pešce naredilo čudaka in da ti tipkanje po francoski tipkovnici pač ne gre tako hitro. Da so veliki ljubitelji tako kulinarike kot stavk, tudi ni nobena skrivnost.

Program French Art de Vivre je odlična izbira za vsakogar, ki si želi nekoliko bolj dinamičen študij. Ne le, da Francija kot taka ponuja številne možnosti za pobeg ob koncih tedna, tukaj jo priročno spoznaš tudi skozi začrtana predavanja. Tako v pičlih dveh mesecih obiščeš vinske kleti druge največje vinorodne pokrajine v državi, odkrivaš skrivnosti znamenitih boulangeries, spoznaš vodenje petzvezdičnih hotelov, uživaš v kulinariki prestolnice gastronomije, se sladkaš v tovarni noughata in v “mestu čokolade”, … Za piko na i pa te po končanih izpitih čaka še nekajtedenska praksa v podjetju po tvoji izbiri. Tako sem postala stagiare v majhni vinski kleti na območju, znanem po prestižnih vinih z oznako Hermitage.

Spoznala sem tako užitke kot bridkosti opravljanja poklica vinarja ter sledila postopkom pridelave vina vse od vinograda do steklenice, daleč najbolj simpatična pa so bila poslovna srečanja in izobraževanja. Ne bi mogla najti boljšega načina odkrivanja tradicionalne francoske kulinarike in kulture kot v družbi regionalnih vinarjev in gurmanov. Upam si trditi, da sem poleg ogromne količine novega znanja domov prinesla tudi nekaj dodatnih kilogramov.

Med študijem v tujini pa v resnici nikoli nisi popolnoma sam. Spoznaš ljudi, ki si s teboj delijo iste študijske klopi in se spopadajo s podobnimi težavami, ko pride do prilagajanja na gostujočo kulturo in njene navade. Na ta način se je na IUT formirala štiriperesna deteljica, sestavljena iz štirih precej različnih držav – Slovenije, Latvije, Romunije in Bangladeša -, ki je v le nekaj tednih postala nerazdružljiva. V družbi deklet so dnevi minevali hitreje, izleti zabavneje, odkrivanje francoskih skrivnosti pa vznemirljivejše. Do solz smo se nasmejale številnim prigodam, ki so bile posledica nekoliko drugačne francoske kulture (npr. njihova bojazen do sveže zapadlega snega, ki je vodila v zaprtje šol in predčasen začetek vikenda ali misterioznosti obsesivnega nakupovanja vsaj 6 francoskih štruc dnevno), večere pa preživljale v družbi in ob spremljavi tako lokalne kot mednarodne kulinarike. Tako smo kratke tri mesece živele French Art de Vivre (francosko umetnost življenja).

Vsaka pot v tujino te obogati z novimi izkušnjami, znanjem in prijateljstvi. Študentskih izmenjav se le malokrat udeležujemo zgolj z vidika samega študija, temveč zaradi celotnega paketa, ki ga ta obljublja. Naenkrat se nahajaš v drugačnem okolju in med ljudmi, ki so jim običajne tebi nenavadne stvari. Francozi rajši kot rokovanje ob snidenju pošiljajo poljubčke na obe lici. Izziv je slediti številu le-teh, saj je odvisno od pokrajine, v kateri se nahajaš. Prava zmeda! Pri komuniciranju v tujem jeziku si lahko pomagaš s kretnjami, je pa zato težje sledili televizijskim programom ali se odpraviti v kino, saj so zvesti privrženci sinhronizacije. In niti ne pomisli, da bi to njihovo ljubezen do domovine kritiziral. So neizmerni domoljubi in zelo cenijo svoj jezik ter kulturo. Tovrstne izkušnje nam pomagajo oblikovati naše življenje. Spoznavamo sebe in se učimo o svetu, hkrati pa skozi izzive, s katerimi se soočamo, in izkušnje, ki jih pridobimo, odkrivamo svoje prednosti, omejitve in potencial. Srečamo se z ljudmi z različnimi ozadji, prav vsak izmed njih pa lahko igra pomembno vlogo v tvojem življenju, bodisi kot novi prijatelj, sorodna duša ali pa starejša sestra. V Francijo sem se odpravila v želji, da se bolje seznanim s področji gastronomije in turizma, domov pa sem poleg novih kompetenc in znanj, ki sem jih pridobila skozi študij in vsakodnevni stik z domačini, prišla bogatejša tudi za novo stkana poznanstva tako iz poslovnega kot zasebnega življenja.

Če je študijska izmenjava nekaj, kar si skrivoma želiš, pa te je nekoliko strah, naj ti bo v poduk naslednje: “Vis tes rêves, mais ne rêve pas ta vie” (živi svoje sanje, ne sanjaj svojega življenja).

Tjaša Špenko

Fakulteta za turizem Univerze v Mariboru

 

IZMENJAVA V TUJINI

Valence, Francija

Čas izmenjave: september 2019 – december 2019

 

Deli objavo: