ZGODBE

Innsbruck – Dragulj sredi Avstrijskih Alp

Innsbruck – Dragulj sredi Avstrijskih Alp

»Kaj ti boš tudi drugo leto šel na Erasmusa?«, so me kakšno leto nazaj spraševali kolegi. »Itak, da grem. Moraš it malo okoli.«, je bil moj odgovor. Odločitvi, ki sem jo sprejel že veliko prej, preden se je začelo manično zbiranje podpisov zloglasnih obrazcev z naslovom »Soglasje nosilca za ERASMUS+ študij v tujini”, je botrovalo osebno mnenje, da dokler ne vidiš tujine, ne znaš ceniti domovine. Hkrati ne moreš primerjati sistemov (šolstva, zdravstva, itd.), mentalitete ljudi, navad in običajev in še milijon drugih subtilnih stvari, ki jih ne opaziš, dokler ne preživiš vsaj nekaj tednov v tujini. Naslednji vprašanje po odločitvi, da grem na izmenjavo, je seveda: »Kam pa?«. Iz seznama z več kot petdesetimi možnimi univerzami iz več kot dvajsetih držav, je potrebno izbrati eno (in po možnosti še eno rezervno) univerzo, kjer bom preživel eno leto. Na hitro sem preletel seznam in kaj hitro izločil marsikatero univerzo ter na koncu ostal z nekje petnajstimi možnimi izbirami. Sledilo je brskanje po spletnih straneh tujih univerz in iskanje njihovih programov ter primerjanje s programom, ki ga imamo na MF UM. To nadalje izloči marsikatero univerzo, saj na žalost nekateri programi niso niti malo podobni našemu. Na mojem seznamu je tako ostalo le še pol ducata univerz in ena izmed njih mi je pogrela srca – Medicinska Univerza v Innsbrucku. Zakaj? Innsbruck je relativno majhno mesto (sicer peto največje v Avstriji) in tako zelo primerljivo z domačim Mariborom. Hkrati se nahaja v osrčju Alp in je eno izmed najbolj znanih smučarskih destinacij v Avstriji – kot smučarskemu navdušencu je to dejstvo močno pomagalo pri odločitvi. Po izbiri želene destinacije je sledilo izpitno obdobje, med katerim pozabiš na stvari v »oddaljeni« prihodnosti. Zelo hitro nato pride marec in potrebno je urediti vso »papirologijo« – obrazci in vloge, ki jih je treba pošiljati v več izvodih v tujino in nato na matično fakulteto. Hvala bogu je Služba za mednarodno sodelovanje in programe mobilnosti na Univerzi v Mariboru zelo dobro organizirana in odzivna, tako da je postopek pridobivanja dokumentacije močno olajšan. Sledi drugo izpitno obdobje in izpolnjevanje obrazca za pridobitev finančne dotacije Erasmus+, nato opraviš kakšno poletno delo in si oddahneš nekje ob morju, in odhod v tujino je že pred vrati.

Bilo je zadnje jutro v septembru, ko sem se usedel na vlak in pričel sedem urno potovanje do končne destinacije – »Hauptbahnhof Innsbruck«. Najprej dobra ura in deset vožnje do Gradca, nato prestopim na vlak avstrijskih železnic – točnost, čistoča in urejenost. »Uf, na to bi se pa lahko navadil« si rečem. Sledi še dobrih pet ur vožnje in končno prispem. Že ko izstopim iz vlaka in se sprehodim iz železniške postaje spoznam, da je to »moje« mesto. Iz vseh strani me pozdravijo gore in svež zrak, visoko oktobrsko temperaturo pa občasno ohladi mrzel veter, ki prepiha mesto. Napotim se do svoje nastanitve in na poti kaj hitro spoznam, da nemščina ne zveni ravno nemško. Tako se že v prvem dnevu  naučim pomembno lekcijo – ne glede na to kako dobro človek obvlada nemški jezik, se bo v Innsbrucku nemalokrat znašel v temi. Pristen tirolski dialekt, ki ga uporabljajo starejši je namreč za nas, ki smo se učili pravopisno nemščino, namreč skorajda nerazumljiv. Ljudje se tega zavedajo in so navajeni, da jih občasno ne razumejo niti njihovi severni kolegi s katerimi si delijo jezik, zato se človek ne sme  ustrašiti – potrebna je samo kratka prošnja in ko spoznajo, da si tujec, se potrudijo in pogovor zlahka steče. Po prihodu v nastanitev je sledilo raztovarjanje vseh stvari, ki sem si jih peljal zraven (ja, če greš nekam za eno leto, potem je izraz raztovarjanje res na mestu!). Že naslednji dan sem se moral javiti v Erasmus pisarni, kjer sem dobil vse podatke o tem kje kaj najdem in kaj vse moram postoriti, da se bom tudi legalno preselil v Innsbruck. Tečem iz urada na urad, kjer pa praktično nikjer pretirano ne čakam. Pridem do avtomata in »nastiskam« kaj potrebujem na uradu, dobim listek s številko in glej ga zlomka, čez par minut sem v pisarni, prijazna gospa pa ima odprte vse obrazce za katere sem zaprosil. Vzame mi dokumente, me vpraša par vprašanj, podpišem par obrazcev in že imam tudi uradno začasno prebivališče v Innsbrucku. Fasciniran nad tem kako dobro utečeno je vso uradništvo, rešim še vse potrebne stvari za začetek študijskega leta na Medizinische Universität Innsbruck.

V naslednjih tednih se spoznam s tem kako funkcionirajo stvari na univerzi  in ponovno sem navdušen. Predavanja trajajo 45 minut na profesorja, sledi 15 minutni odmor in nato sprememba teme ali predmeta, da se razbije monotonost s katero se pogosto srečujemo študentje vseh različnih študijskih smeri. Tudi seminarskih nalog študentje ne poznajo – seminarje namreč vodijo profesorji, namenjeni pa so interaktivnemu učenju z ogromno komunikacije med profesorjem in študenti.

Lahko bi opisoval še in še kako deluje izobraževalni sistem, pa vendar je Erasmus+ program namenjen predvsem druženju in spoznavanju drugih kultur, jezikov, itd. Ravno ta del celotne izkušnje mi bo ostal v srcu in spominu kot najlepši del. Že v prvih parih dneh sem namreč spoznal ljudi s katerimi sem se družil celotno leto, ki sem ga preživel v Innsbrucku in s katerimi bom ostal v kontaktu celo življenje. Alise iz Latvije, Matteo in Martina iz Italije, Betti iz Madžarske, Steffen in Julia iz Nemčije, Julietta iz Španije – to  je le par imen in držav iz katerih prihajajo prijatelji s katerimi sem imel srečo deliti nešteto norih, zabavnih in na trenutke nevarnih dogodivščin. Le teh v Innsbrucku ne zmanjka nikoli, saj mesto ponuja nešteto možnosti aktivnega preživljanja časa v naravi, hkrati pa študentov ne prikrajša zabav, ki trajajo do zgodnjih jutranjih ur.

Kot sem že uvodoma bežno omenil, je Innsbruck relativno majhno mesto obkroženo z gorami. Tako je kolo kralj med prevoznimi sredstvi, saj je z njim vse v mestu dosegljivo znotraj dvajsetih minut, hkrati pa se lahko med vožnjo naužiješ vseh lepot mesta in okolice. Glavni kolesarski poti namreč potekata ob prečudoviti reki Inn, ob kateri je tudi najstarejši del mesta. V kolikor človeku kolesarjenje ni po godu, se lahko po mestu prevaža z izjemno dobrim javnim prometom. Tramvaji in avtobusi praktično ne poznajo pojma »zamuda«, povezave pa segajo tudi v najbolj oddaljene dele mesta. Najbolj izstopajoč aspekt mesta je vsekakor njegova bližina do narave. Le deset minut hoje severno od samega središča mesta, se namreč teren začne močno dvigovati in človek se znajde v spektakularni alpski pokrajini. Dobre 3 ure napornega pohodništva je potrebnih, da se pohodnik iz 574 metrov nadmorske višine dvigne na kar 2334 metrov, od koder je pogled na mesto preprosto dih jemajoč. Tudi na drugi strani mesta se dvigujejo Alpe, tako da vrhov, ki se jih lahko osvoji ne zmanjka hitro. Alpe, ki so poleti destinacija za pohodnike, se pozimi spremenijo v smučarske centre. Na bližnjem ledeniku Stubai se začne smučarska sezona že v začetku novembra, drugi smučarski centri pa proge odpirajo v začetku decembra – v širši okolici Innsbrucka jih je kar 32 z več kot 260 kilometri prog! Kot navdušenemu smučarju, mi je ravno zaradi neskončnih možnosti smučanja in neverjetnih količin snega, ki so jih letos pozimi prejele avstrijske Alpe, zima minila kot bi mignil, pomlad in poletje pa zaradi vseh stvari, ki smo jih želeli narediti s prijatelji pred vrnitvijo v naše domovine, še hitreje. Zadnji dan je bil zelo podoben prvemu – iz »Hauptbahnhof-a Innsbruck« sem odšel natovorjen s stvarmi, tokrat pa sem zraven nosil tudi spomine in izkušnje, ki jih nosim z menoj za zmeraj.

Že pred lastnim odhodom na Erasmus+ program sem se pogovarjal z mnogimi, ki so preživeli leto na tuji univerzi in nobeden ni nikoli rekel, da obžaluje odhod v tujino. Sedaj, ko sem tudi sam doživel izmenjavo, razumem zakaj je temu tako. Vsakemu študentu polagam roko na srce, da naj izkoristi možnost Erasmus+ programa in odide v tujino, saj ti da zares ogromno – od tesnih prijateljstev, novega znanja o delovanju raznih sistemov v drugih državah, do spoznavanja drugih kultur, jezikov in načinov življenja. Ne glede na to kako klišejsko se sliši izrek: »Enkrat Erasmus, za zmeraj Erasmus!«, je temu res tako, saj je izmenjava izkušnja, ki je zagotovo nikoli ne pozabiš.

Marko Platnjak
Medicinska fakulteta

ŠTUDIJ V TUJINI
Avstrija – Innsbruck
oktober 2018 – julij 2019

Deli objavo: