ZGODBE

Potrebuješ le nasmeh in odprto miselnost

Potrebuješ le nasmeh in odprto miselnost

Zame osebno je bila odločitev za Erasmus ena lažjih in najbolj spontanih odločitev sploh. Priznam da sem si vedno želela od doma in dokazati staršem da lahko živim brez njih, ter sama skrbim zase. Hotela sem se počutiti odraslo in samostojno. Ker sem zamudila uvodni sestanek za prijavo na izmenjavo sem nato odšla na naslednjega in koordinatorka za izmenjave na naši šoli mi je povedala da lahko kar naslednji dan prinesem papirje za prijavo. Poudarjam da nikoli zares nisem razmišljala kam bi dejansko rada odšla, ampak sem se nato v  enem popoldnevu odločila da bi rada odšla na Češko. Ker sem prijavo oddala kasneje kot ostali pa sem bila sprejeta na svojo drugo izbiro v Bratislavo na Slovaško.  Velik vpliv na mojo odločitev so seveda imeli tudi stroški. Odločitev za Erasmus je bila moja in nisem hotela dodatno finančno obremenjevati staršev. Seveda dobiš tudi denarno pomoč iz sredstev Erasmus+ programa, kar zadeve nekoliko olajša, vendar pa potrebuješ tudi kar nekaj svojega denarja. Celo poletje pred izmenjavo sem tako preživela delovno.

Poleg vseh administrativnih zadev in formalnosti, ki jih je treba urediti si je bilo seveda potrebno najti tudi stanovanje. Priznam, da sem imela srečo saj nam je kar sama univerza v Bratislavi ponudila študentski dom, ki je bil namenjen prav za Erasmus študente. Končno je tako prišel dan, ko se je moja študijska izmenjava začela. Občutki, ko je prišel dan odhoda in pa že tudi nekoliko prej so bili mešani. Po eni strani sem bila izredno navdušena, pred tem velikim korakom v svojem življenju, po drugi strani pa so me obdajali razni pomisleki, da je bila morda moja odločitev rahlo prenagljena in v resnici nisem pripravljena na tako spremembo. Po glavi so mi rojile vse mogoče stvari: Ali bo stanovanje v redu, bo čisto, opremljeno? Kakšna bo cimra? Kako daleč je dejansko do fakultete in kako daleč je do centra – peš, z busom? Ali bom čisto sama in ali si bom uspela najti kakšne prijatelje? Kaj bom jedla? Saj milo rečeno nisem znala kuhati. Kako mi bo šlo v šoli, bom uspela narediti predmete? Nenazadnje, ali bom imela dovolj denarja da preživim teh pet mesecev in koliko si bom realno lahko privoščila? Dvomov in strahov je bilo precej. Seveda pa o teh stvareh nisem razmišljala prej, saj če bi se že pred prijavo obremenjevala z vsemi podrobnostmi se zanjo verjetno niti ne bi odločila.

Prvi izmed izzivov s katerim sem se soočila je bil seveda jezik. Komunikacija je seveda potekla v angleščini. Zase sem bila sicer prepričana, da s tem ne bom imela težav saj sem angleščino kar dobro obvladala že prej. Ampak vseeno je nekoliko vznemirljivo in zanimivo, ko moraš vsako svojo misel in še tako enostavno besedo ali poved povedati v nekem tujem jeziku. Na začetku ti je seveda težje najti prave besede in sestaviti povedi ampak sčasoma se navadiš in besede ti vse lažje gredo z jezika. Seveda pa angleščina ni vsem pretirano blizu in imajo pri sporazumevanju več težav. Tako sem tudi sama naletela na oviro saj moja cimra ni ravno znala angleško, zato sva imele na začetku kar nekaj težav pri komunikaciji.

Naslednji izziv je bil kako vzpostaviti stike z drugimi in navezati nova prijateljstva. Seveda se tega ne da narediti v enem dnevu, ker je za to potreben čas, ampak kaj kmalu spoznaš, da so tudi drugi študenti, ki so prav tako kot ti prišli sami v novo mesto, da so tudi oni v novem okolju, brez družine in starih prijateljev, ter, da se soočajo s podobnimi težavami kot se soočaš tudi ti sam.

V pomoč pri spoznavanju in povezovanju z drugimi Erasmusi pa so ti tudi dogodki, ki jih organizira lokalna ESN mreža (Erasmus Student Network). Zelo koristno se jih je udeležiti, saj je namen teh dogodkov ravno druženje, kjer na zabaven način kmalu najdeš prijatelje, ne da bi se tega sploh zavedal. Seveda pa tudi na fakulteti spoznaš svoje nove sošolce in tudi tam razširiš svojo socialno mrežo. Kmalu se začneš zavedati da so ljudje vsepovsod okoli tebe, tvoja naloga pa je da te ni strah in postaviš kako vprašanje, narediš prvi korak in vzpostaviš stik. Tudi študentski dom je odličen prostor za druženje. Predvsem v skupnih prostorih, na primer v kuhinji vedno koga srečaš, in prav ta lahko postane tvoj novi najboljši prijatelj. Kot sem že omenila kuhanje ni (bila) ravno moja vrlina in zato so mi tudi nekateri sostanovalci pomagali pri kuhi ali pa smo si skupaj naredili obrok. Imela pa sem tudi srečo, da sem vsaj med tednom lahko jedla v šolski kantini. Hrana je bila dobra pa tudi ni bila draga.  Sicer pa priznam, da tradicionalna Slovaška hrana ni ravno po mojem okusu, ampak kot po večini evropskih in drugih razvitih mest lahko zase najdeš kakršnokoli hrano želiš.

Lokalni slovaški ljudje, predvsem starejši sicer bolj slabo znajo angleško, zato se je bilo težje sporazumevati predvsem v trgovini, pa tudi na kakih uradih, kjer je bilo bolje vedno imeti zraven kakega domačega študenta, ki ti je lahko pomagal. Jezik pa je oviro predstavljal tudi nekaterim profesorjem, saj jih je bilo včasih prav težko razumeti. Na začetku mi je bilo sicer malo težje, oziroma novo, poslušati vsa predavanja v angleščini ampak kmalu se navadiš in  ti postne lažje.

Sami Slovaki niso tako zelo kulturno različni od Slovencev, zato zame tudi ni bilo prevelikega kulturnega šoka. Poleg tega je tudi denarna valuta ista, zato je bilo enostavno primerjati cene.

Lahko rečem da sem v teh petih mesecih postala bolj samostojna, odprta, samozavestna, izboljšala sem veščine pogovorne angleščine, spoznala prijatelje iz tujine s katerimi sem še vedno v stiku in obogatila svoj študij z eno lepo izkušnjo. Preizkusila sem se v kuhi, naučila  pa sem se tudi nekaj osnov slovaščine. Uspešno pa sem naredila tudi vse predmete, ki sem si jih izbrala.

Moja Erasmus izkušnja je bila zanimiva in res sem vesela, da sem se zanjo odločila.

Tako izkušnjo bi moral doživeti vsak. Število ljudi, ki jih spoznaš in srečaš, zgodbe, ki jih imajo in znanje ki so ga pridobili v življenju in so ga pripravljeni deliti s tabo. Take stvari so po moje neprecenljive. Če imaš oči odprte in opazuješ ter poslušaš lahko odneseš ogromno. Od čisto preprostih reči, do nasvetov kako preprečiti mačka, pa do zgodovine posameznih držav, njihovih običajev ter navad, jezika, hrane, znamenitosti… stvari, ki se jih naučiš in izveš je nešteto. Spoznaš da je vsak človek drugačen, delno tudi zaradi drugačnega domačega okolja, in da obstaja milijon načinov, na katere lahko narediš enako stvar, ter, da v življenju ni samo ene poti.

Moj nasvet za vse je, ne se preveč obremenjevati s tem kaj bo in če ste sposobni živeti sami in skrbeti zase, hoditi na faks, kuhati, prati, skrbeti za finance in podobno. Ko si postavljen pred dejstvo, da to moraš narediti se nekako znajdeš. Poleg tega pa se vedno da najti nekoga, ki ti je pripravljen pomagati, od osebja na fakulteti, do domačih študentov in lokalnih ljudi, ter nenazadnje pomoč dobiš tudi od drugih Erasmus študentov. Menim, da je vsaka Erasmus izkušnja nekaj posebnega ne glede na to kam se odpraviš. Sicer imajo pri tem nekaj vpliva tudi lokalno okolje in ljudje, saj so že po naravi nekateri narodi toplejši, bolj srčni, in gostoljubnejši, ampak vseeno ne gre samo za to. Okolje v katerem se znajdeš te vedno sprejme, najdejo te ljudje s katerimi preživiš neponovljive dneve in večere. Vse kar potrebuješ za začetek svoje Erasmus+ poti je miselna odprtost in nasmeh, ter pozitiva, saj se vse da urediti in popraviti, tudi če ne gre vedno tako kot smo si  sprva zamislili.

Doživeta izkušnja mi pomeni osebnostno rast, lahko bi rekla da je bila pomemben korak v pozitivno smer in premik na mojem socialno kulturnem področju. Lažje mi je vprašati ljudi za nasvet in lažje mi je vzpostaviti stik z neznancem, ter se znajti v kateremkoli tujem okolju. In tukaj sem, z lepimi spomini na svoj prvi Erasmus že na drugem.

Patricija Vrentuša
Ekonomsko-poslovna fakulteta

ŠTUDIJ V TUJINI
Slovaška – Bratislava
September 2018 – februar 2019

Deli objavo: