ZGODBE

Samosvojstvena (pre)izkušnja na otoku večne pomladi

Samosvojstvena (pre)izkušnja na otoku večne pomladi

Zdi se, kot da je bilo še včeraj, ko sem sama sedala na letalu sredi Atlantika. Prestrašeno dekle, ki ima gromozanski strah pred letenjem, se odloči pol leta preživeti in dokončati drugi letnik magisterija prav na otoku večne pomladi – Madeiri. Tisti trenutek realizacije kam odhajam, kaj pričakovati in kaj mi prinaša prihodnost se je zame zgodil prav na tistem letalu. ”Zdaj sem dovolj stara, zrela in modra, da grem na izmenjavo v tujino”, sem si rekla, preden sem se prijavila na to edinstveno izkušnjo. Pa sem res?

Po poslovitveni zabavi od prijateljev in družine, se drugega septembra podam na polletno preizkušnjo. Pri izbiri lokacije, kje hočem preživeti in najti še kakšen nov delček sebe izberem seveda najbolj oddaljen otok od vseh možnosti na seznamu fakultet v tujini – Madeiro. Tako si ne bom mogla privoščiti, da ob vsaki priložnosti pobegnem na obisk domov. Tako bom pol leta iz doma, na drugi fakulteti in v drugi kulturi. In kar si želiš to dobiš. Že po pol urni vožnji z avtobusom od letališča do glavnega mesta Funchal, kjer sem prebivala in študirala, vidiš edinstvenost tega otoka. Sredica otoka je divje poraščena z zaščitenim gozdom, hribi in edinstvenim rastjem ter kanjoni, medtem ko je glavno mesto Funchal zelo podobno vsem velikim turistično obleganim mestom. Tako sem si rekla, bom v pol leta lahko doživela otok v vsej njegovi veličini, ga raziskala in doživela njegov utrip. Živela sem v zasebni nastanitvi, ne v študentskem domu kot ostali erasmus študentje, zato je bila moja izkušnja še toliko bolj posebna. Tako nisem spoznala samo drugih študentov na izmenjavi, temveč tudi domačine, s katerimi smo postali tesni prijatelji. Pravijo da je začetek težak, vendar je bilo tukaj drugače. Prve mesece bivanja je vse zelo novo, zanimivo, odkrivaš nove ljudi, nove lokacije in plaže ter raziskuješ otok.

Po treh mesecih, ko se pa novega začasnega doma navadiš, pa se je zame pričelo tisto obdobje domotožja. Ni lahko, še posebej ko se zaveš, da si več tisoč kilometrov stran od domačih in varnega zavetja doma. Ampak tako je moralo biti. Zaradi teh težkih trenutkov postaneš močen in v teh trenutkih se začneš zavedati kaj ti največ pomeni. Po treh mesecih me tako kontaktira Peter, vodja plezalne skupine na Madeiri in me povabi, da se jim pridružim pri plezanju. Bilo je točno to kar sem v tistem trenutku potrebovala Tam sem našla ljudi, ki so mi prirasli k srcu in kateri so bili moja druga družina. Ker je bilo plezanje moja strast tudi v Sloveniji, sem se zato počutila bolj domače. Zraven študijskih obveznostih na fakulteti, ki jih po pravici ni bilo veliko, sem tam pripravila tudi akrojoga delavnici, saj imam v Sloveniji društvo, kjer poučujem akrojogo. Tako sem želela svojo strast deliti tudi s tamkajšnjimi ljudmi ter jim pokazati kaj akrojoga sploh je. Tudi na tej delavnici sem dobila veliko novih poznanstev in ljudi istega mišljena. Otok ni velik zato se mi je na neki točki zazdelo da sem videla in doživela že vse, zato sem kupila najprej karto na otok Porto Santo, s kilometri peščene plaže. Čez kakšen mesec pa sem letela pogledat tudi na Azore, ki prav tako spadajo pod Portugalsko, vendar je tam narava še bolj neokrnjena in še bolj nedotaknjena kot na Madeiri.

Na fakulteti sem z lahkoto opravila vse izpite, ki so bili na mojo srečo v angleščini. Najbolj zanimiv in uporaben predmet se mi je zdela Portugalščina, saj sem se želela naučiti vsaj osnov jezika. Ker je Madeira priljubljena turistična destinacija tam vsi znajo angleško, zato moje portugalščine nisem veliko uporabljala, sem pa le odnesla nekaj uporabnih osnov: Eu sou Lea, eu sou Eslovena, obrigada. Dokaj hitro sem tam spoznala domačina Claudio in Fabia, lastnika tamkajšnjega bara, katera sta se ravno v času mojega bivanja tam zaročila in me povabila na poroko, ki bo naslednje leto. Tako da se na Madeiro še sigurno vrnem, vendar tokrat z drugačnim namenom.

Vse izkušnje, ki sem jih doživela v pičlih pol leta: poučevanje akrojoge v tujem jeziku, tečaj portugalščine na fakulteti, žuri v tamkajšnjih klubih, spoznavanje domačinov, plezanje na stenah vulkanskega izvora, pokušanje Ponche in Espetade, surfanje na valovih, spuščanje po kanjonih, vožnja po ozkih strmih cestah in nenazadnje pogrešanje domačih in doma je obogatilo ne samo moj življenjepis, predvsem pa mene kot osebnost. Če se tudi ti sprašuješ kdaj je pravi čas da stopiš izven svoje cone udobja in se podaš na tako pre(izkušnjo) je odgovor zdaj in nikoli. Nikoli nisi dovolj pripravljen, dovolj zrel ali dovolj star da greš živet na drugo stran sveta, ampak zdaj – z to odločitvijo da boš preživel del svojega življenja drugje boš postal bolj zrel, bolj pogumen in bolj pripravljen na nadaljnjo življenje.

Lea Lah
Ekonomsko-poslovna fakulteta

ŠTUDIJ V TUJINI
Portugalska – Madeira
zimski semester 2018/19, 18.9.2018 – 2.2.2019

Deli objavo: