ZGODBE

Zakaj ravno v Turčijo?

Zakaj ravno v Turčijo?

“Zakaj ravno v Turčijo?” So me osuplo spraševali skoraj vsi, ki so izvedeli, da grem na Erasmus v Istanbul. Jaz sem na vprašanje imela popolni odgovor – “ker si želim nekaj drugačnega”. V Mariboru sem kot Erasmus mentorica  že dodobra spoznala kaj pomeni biti Erasmus študent … če smo iskreni, gre nekako tako: veliko zabav, veliko potovanj po Evropskih prestolnicah in malo faksa. Vse to je super in lahko potrdim, da takšen Erasmus da posamezniku veliko življenjsko izkušnjo, vendar sem zase želela, da je moj Erasmus malce drugačen. Nisem si želela stanovati v eni izmed klasičnih evropskih prestolnic, ki me spominjajo na “copy paste and resize” verzijo Slovenije … želela sem oditi popolnoma vstran od tega kar že poznam. In tako sem se znašla na meji med Evropo in Azijo, na meji med muslimanskim in zahodnjaškim svetom, na tanki meji med redom in kaosom.

Kolikor težko mi je bilo začeti življenje v tem skoraj 20-milijonskem mestu, mi je veliko problemov bilo olajšanih, saj so Turki eni izmed najbolj prijaznih, ustrežljivih, srčnih ljudi. Res ne vem kako bi tam preživela v nasprotnem primeru. Že ob mojem pristanku z letalom so me odprtih rok pričakali prijatelji, ki sem jih spoznala na njihovi izmenjavi v Mariboru … veliko mi je pripomogel tudi moj Erasmus mentor, ki me je vztrajno vsak dan pospremil na metro/tramvaj/avtobus ali na eno izmed mnogih prevoznih sredstev, dokler nisem zares ugotovila, kako le ta delujejo. V Mariboru sem navajena, da vse dosežem peš ali s kolesom … kljub temu, da sem potovala že marsikje, so mestni prevozi zame do takrat bila velika enigma in strah: “Kaj če se popolnoma izgubim in se mi izprazni telefon … Turki ne znajo angleško … kako bom prišla do doma?” Hvaležna sem, da sem premagala ta strah in s tem postala “street-savvy”.

Poleg tega, da Istanbul ponuja zares vsa možna prevozna sredstva (poleg že prej naštetih sem sodijo še podvodni metro, podzemna vzpenjača, gondola, trajekt, metrobus), te to mesto še vedno namuči s hojo na velike razdalje, ki je neizogibna in za povrhu je mesto popolnoma hribovito. Za oris:  povprečno sem na dan prehodila 15.000 korakov pa čeprav za njihove standarde nisem živela daleč od centra in šole.

Če smo že pri šoli, moram priznati, da sem nad njihovim šolskim sistemom navdušena. Študirala sem tekstilni inženiring na najprestižnejši univerzi za tehnične fakse: Technical University Istanbul. Istanbul ima 51 univerz in skoraj vsaka ima več ogromnih kampusov, pod katere spadajo njihove fakultete. Ti kampusi so čudovita stvar – prave študentske oaze, kjer najdeš vse: od predavalnic do restavracij, trgovin, frizerjev, parkov itd., nekateri izmed njih so med seboj povezani z gondolami. Med semestrom na teh kampusih prirejajo razne festivale, ki so precej zabavni. Turški študentje so zelo prijazni in odprti … vsi ne znajo najbolje angleško (kljub temu, da je večina predavanj v angleščini), ampak tisti, ki znajo, se z veseljem s tabo pogovarjajo. Na kampusih je študentsko življenje res odlično … vedno lahko nekoga najdeš za družbo in spoznaš nove ljudi … kar tako ali na kakšni izmed mnogih zanimivih obšolskih dejavnostih. Slabša stran odličnega faksa je ta, da od tebe zahteva veliko in zato tudi veliko časa porabiš za zvezki namesto na potovanjih ali na zabavah. Ampak to prepuščam stvari okusa.

Potovati po Turčiji je dokaj preprosto … vsa mesta so odlično povezana s poceni letalskim prevoznikom Pegasus ali mnogimi poceni avtobusnimi prevozniki, ki so veliko boljši kot kakšen Flixbus. Cela Turčija je čudovita z veliko raznolikimi pokrajinami in enimi izmed najlepših obal. Hkrati, je ta država prežeta s kulturo … nikjer še nisem videla in začutila državne identitete tako močno kot pri njih. Kamorkoli se obrneš so značilne skodelice čaja, kave, tradicionalna peciva, jedi (če bi želela bi lahko vsak dan jedla nekaj novega … tudi kot vegetarijanka!), trgovine z začimbami itd. Res čudovita stvar.

Za na konec odgovorim še na vprašanje, ki verjamem, da vas skozi branje kar neprestano muči: “Ali si se kdaj počutila v nevarnosti?”. Moj iskren odgovor je: “Ja”. Ampak, naj vas spomnim, da sem se na začetku paranoično počutila v nevarnosti že samo takrat, ko je na podzemni zmanjkalo mojega podatkovnega omrežja. Strah me je bilo kot domačo mačko, ki jo po celem življenju bivanja v udobju stanovanja prvič odneseš ven. Ta strah ni bil racionalen in utemeljen z kakšnimi slabšimi osebnimi izkušnjami v Turčiji. Ta blagi strah je počasi in počasi rasel v udobje in samozavest, ki mi jo morda v prihodnosti lahko spodneseta samo še Tokio ali New Delhi.

O moji izkušnji v Istanbulu bi lahko govorila še in še … popolnoma sem izpustila del, kjer bi se kot ljubiteljica živali lahko razpisala o uličnih (in tistih s kampusa) živalih, kako sem do šole morala hoditi skozi enega izmed največjih šoping centrov, kjer mi je čez glavo peljal vlak smrti, o turških zajtrkih, nadležnih galebih, ki zjutraj trkajo po oknih,  o dejstvu, da je v Istanbulu 3000 mošej, njihovi politiki in o tem, da je na vsaki ulici vsaj 5 frizerjev. In o baklavi seveda.

Kakorkoli, želim vam sporočiti: vsaka izkušnja je super, ni problema če ne znaš dobro angleško, fant/punca doma te bo že počakal/a, in da je strah smerokaz, ki vodi do osebnostne rasti in ne znak stop. Naredi si življenjsko uslugo in samo pojdi!

Dolores Duh
Fakulteta za strojništvo

ŠTUDIJ V TUJINI
Turčija – Istanbul
februar 2019 – julij 2019

Deli objavo: